Dragi Trnovčani, drage Trnovčanke!

Naj se vam na kratko predstavim. Kot ste najbrž že seznanjeni, k vam prihajam kot novi kaplan. A sem obenem med vami tudi kot Ljubljančan med Ljubljančani.

Nenavadno, kako me je vodila božja previdnost. V gimnazijskih letih in v treh letih študija medicine, ki so sledila, sem se s kolesom ali peš podil po teh ljubljanskih ulicah. A sem se hkrati podil za življenjskim smislom. Vedno iste ulice, a vedno z drugačnimi mislimi v glavi, vedno za korak dlje v odgovorih na temeljna življenjska vprašanja. In prav vsa ta leta iskanja so rodila najdragocenejše: osebno spreobrnjenje k živemu Bogu.

Kmalu zatem sem srečal živahno in ustvarjalno okolje Skupnosti Emanuel, kjer se je v naslednjih letih postopoma izkristaliziral moj duhovniški poklic: sprva sem tri leta študiral teologijo kot laik; potem, po letu premišljevanja o poklicanosti v belgijskem mestu Namur, sem vstopil v ljubljansko semenišče. Kot diakon sem pomagal v kranjski župniji, zatem pa odšel na dvoletni magistrski študij v Bruselj. V 'evropski prestolnici' sem na jezuitski fakulteti študiral dogmatično teologijo; naloga, ki jo končujem, je s področja Avguštinovih komentarjev Janezovega evangelija.

Sem torej škofijski duhovnik. Kapuca na moji albi, ki ste jo nekateri že opazili, ni znamenje redovništva; prinesel sem jo iz Belgije, kjer je ta v običajni rabi škofijskih duhovnikov. Pripadam pa Skupnosti Emanuel, mednarodni skupnosti, ki se je rodila v Parizu v sedemdesetih letih. Posebna poudarka te mlade katoliške skupnosti sta na molitvi in oznanjevanju. Gre za skupnost, katere člani so večinoma laiki, ki živijo običajno poklicno življenje sredi sveta. Ob tem se vsak trudi živeti pristno molitveno življenje ter iskati sodobne načine, kako približati evangelij današnjemu človeku.

Kaj bi vam rad povedal kot uvodno misel? Da sem prepričan, da je verovati lepo. Da verjamem, da je evangelij ne samo resničen, ampak tudi izredno privlačen. Da je Jezusovo sporočilo vedno sveže in lahko nagovori vsako novo generacijo in vsako človeško srce.

Zame torej duhovnik ni nekdo, ki bi pripadal določeni ideologiji. Je preprosto nekdo, ki živi iz osebnega prijateljstva s Kristusom in ki želi to prijateljstvo posredovati drugim. Je torej tisti, ki ljudem prinaša Kristusa in tako gradi živo skupnost okrog vstalega Kristusa. Cerkev je torej, kot je nekoč zapisal kardinal Schönborn, »mreža prijateljstev v Kristusu.« Vse njene oznanjevalne ali karitativne ali družbene dejavnosti so kot pisani cvetovi, ki poganjajo iz tega prijateljstva z Bogom.

Želim torej, da bi skupaj gradili čimbolj razgibano, čimbolj pisano skupnost in da bi se na travniku naše župnije lahko vsakdo našel v tem, kar je, da bi na njem lahko vsakdo zacvetel v svojih barvah.