Privid ali vstajenje

Na velikonočno jutro so za apostole, kakor tudi danes za nas, postala še bolj aktualna vprašanja, ki si jih človek postavlja odkar je na svetu. Zanje in za nas so odločilni odgovori na naslednja vprašanja: Ali je s smrtjo vsega konec? Morda smo se zaman trudili? Ali smo zapravili svoje življenje? So bila ta tri leta, ki smo jih preživeli z njim, kratkotrajna nora pustolovščina? Ali je ta Kristus, za katerim smo šli, goljuf ali Sin živega Boga? Vse njihovo nadaljnje življenje je bilo odvisno od odgovorov na ta vprašanja. In tudi vse življenje človeštva.

Kajti od tega dne dalje, od velikonočnega jutra dalje, se ljudje ločujejo ob praznem grobu. Za ene je Kristus umrl, in ker po njihovem mrtvi ne vstajajo, jim ne pomeni ničesar. »Če Kristus ni vstal…«, tedaj so nebesa zaprta, potem je zemlja kraljestvo teme in smrti. »Še smo v grehih« (1 Kor 15,17).

Za druge je Kristus umrl in vstal od mrtvih. Za te je premagal smrt in jim omogočil življenje tudi po smrti, v onstranstvu, pri Bogu. Od nas je odvisno, za katero stran se bomo odločili. Življenje nam kaže, da odločitev za ali proti ni odvisna samo od spoznanja objektivnega dejstva − vstajenja, ampak tudi naše svobodne volje, ki se lahko kljub očitnemu dejstvu, življenju v skladu z njim upira.

Bodimo dosledni, kot je bil dosleden apostol Pavel. Dokler vstalega Kristusa ni spoznal se je z vso močjo boril proti Cerkvi. Po spreobrnjenju pa jo je prav on najbolj razširil. Če Kristus ni vstal, tedaj odstranimo križ z oltarja, z naših zvonikov, iz naših domov, z znamenj, ki so jih postavili naši verni predniki ob križiščih cest. Izrujte ga, če ga morete, iz svojega srca! Utišajte zvonove, ki pritrkavajo laži. Na več krajih imajo probleme z zvonjenjem in bitjem cerkvene ure. Nekaterim ljudem gre preprosto vse, kar jih spominja na Cerkev, na živce. Če sami nimajo vere nikoli ne bodo mogli razumeti nas vernikov. Vse v zvezi z vero se jim zdi velika nespamet in če Kristus ne bi vstal bi imeli tudi prav. Naše življenje jih vznemirja, zakaj mi živimo drugače, za njih nelogično. Zdi se jim, da je Cerkev najnepotrebnejša ustanova. Drugi se borijo proti Cerkvi zato, ker jim nauk, ki ga Cerkev oznanja sprašuje vest. Tretji se borijo proti njej, ker jim to prinaša politične ali kakšne druge točke priljubljenosti. To je logično in dosledno. »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera. Poleg tega bi se tudi pokazalo, da smo lažnive priče, ker smo proti Bogu pričali, češ, da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če je res, da mrtvi ne morejo biti obujeni« (1 Kor 15,14−15). Tedaj so vsi, ki so zanj dali svoje življenje, od sv. Štefana do današnjih mučencev, umrli zaman in zadnjo besedo bodo imeli krvniki, krivica in smrt.

Ker pa je Kristus vstal, zato se ne borijo proti njemu samo tisti, ki ga ne poznajo, ampak tudi tisti, ki ga poznajo, pa ga nočejo sprejeti. Prvi med njimi je hudobni duh. Boj proti Cerkvi je napovedal že Jezus sam in je tudi njenemu zemeljskemu voditelju obljubil svojo zmagovito pomoč: »Ti si Peter (skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja (zla) je ne bodo premagala« (Mt 16,18).

Ker je Kristus tretji dan vstal, kakor je napo­vedal, so nebesa odprta, eden izmed nas je vstopil vanje kot zmagovalec. Verige greha so raztrgane. Naša vera ni prazna. Naše upanje je upravičeno in ljubezen je utemeljena. Ker je vstal, kakor je napovedal, zato naj zvo­novi veselo zvonijo vstajenjsko alelujo. Poljubimo križ in ga postavimo, vzvišenega in ponosnega, v svoja srca in na zvonike! Zaradi vstajenja postane kri mučencev seme novih kristja­nov. Poglejmo prihodnosti v obraz! Ne glejmo na sti­ske in težave, ki jih Cerkev občasno doživlja.

Francoski pisatelj Montalembert pravi:

»Proti vsem tistim, ki jo obrekujejo, ki jo vklepajo ali izdajajo, ima Cerkev že devetnajst stoletij za­gotovljeno zmago in ›maščevanje‹. Njeno mašče­vanje je, da zanje moli, in njena zmaga je, da jih preživi.«

Danes Cerkev še enkrat ponavlja svetu klic veselja, ki gre iz stoletja v stoletje: »Bratje, Kristus je vstal!«

Cerkev živi iz vstajenja, rojena je iz praznega groba. Vse njeno veselje je velikonoč­no veselje. Ker je Kristus vstal od mrtvih, se odpira življenje vsakomur izmed nas. Stopimo iz noči, da nas bo osvetlil Kristus. »Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi« (1 Kor 15,54).

Sredi smrti je začel delovati Bog. To je temelj našega upanja, da je življenje močnejše kot smrt. Ne le za Kristusa, prvorojenca vstalih, marveč za vse, ki mu sledimo. Človeku ni namenjeno, da konča kot žival.

Sveto pismo v čudovitih slikah opisuje, kako mrtvi vstajajo iz zemlje. To seveda ne pomeni, da se bodo molekule, iz katerih je obstajalo naše telo, spet zbrale. Saj ne gre za oživitev našega zemelj­skega življenja. Sicer pa, kaj pomeni »naše molekule«? Saj se tako stalno spreminjajo. V telesu odraslega ni skoraj ničesar več od sestavnih snovi njegovega otroškega telesa. Gre za dopolnitev poduhovljenega življenja. V 1 Kor 15,31−50 govori Pavel o tem izčrpno in z močnimi podobami. Pokaže, da si vstajenja ne smemo predstavljati kot oživljanja minljivega mesa in krvi. Naše sedanje telo je samo nekakšen osnutek za pravo poveličano telo. Torej ni mišljeno biološko telo, marveč telo človeka, ki je »novo stvarstvo«. Sveto pismo hoče s podobo mrtvih, ki »vstajajo iz grobov«, reči, da bomo v resnici mi sami isti, in vendar drugačni. Tudi Jezus je bil po vstajenju isti, in vendar drugačen, tako da so apostoli vedeli: Gospod je, a ga kljub temu sprva niso prepoznali. Mislili so, da vidijo prikazen. Jezus je lahko prišel pri zaprtih vratih, obenem pa ni bil duh, ker so ga učenci lahko potipali in je z njimi jedel in pil. Za naše zemeljske zakonitosti se je predstavil popolnoma nelogično. Ali je šlo za kakšne trike s klicanjem duhov ali za kakšne psihološke pojave? Da bi si učenci nekaj tako želeli, da bi si to z domišljijo tudi priklicali. V bistvu je bilo nasprotno: ker so bili prepričani, da je za vedno mrtev, ga niso pričakovali in ga tudi niso takoj prepoznali, ampak so sprva mislili, da je navaden človek ali pa prikazen. Bil pa je vstali Kristus, ki je imel moč spremeniti njihovo in naše življenje in tek zgodovine. Dajal je njim in tudi vsem rodovom za njimi in nam, sedanjim kristjanom, moč, da iz njega živimo in se z njim posvečujemo.

Če živimo z vstalim Kristusom, je vse naše življenje en sam praznik tudi, kadar nas obiščeta trpljenje in bolečina. Tako je zapisala žena, ki je izgubila dva sinova in ji je umrl še mož: »Pogosto molim križev pot v cerkvi in grede od postaje do postaje gledam Jezusa, ki je trikrat padel zaradi izmučenosti in teže križa. Vedno znova je vstal in brez tožbe šel naprej proti Kalvariji. Zahvaljujem se Bogu za vero v vstajenje, medtem ko si brišem solze.«

Naše telo ni orodje, ki ga bodo nekoč zavrgli, ko bo izgorelo kot nosilna raketa, ampak je nekaj več. Je »pšenično zrno« za »novo stvarstvo«. Kakor je deležno naše ljubezni v tem življenju, tako bo deležno tudi poveličanja, to je dopolnitve pri Bogu. Amen.