Marijino veselje – sedem ključev

Svetniki so čudoviti, ker imajo svoje skrivnosti, kako priti do Boga.

Danes vas povabimo v Marijino šolo veselja.

Kako torej priti do pravega veselja? Veselje je čustvo, pa ni samo to, je več, je odločitev. In še odločitev vedno ne zadošča. Po Pavlu je veselje sad duha (Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, Gal 5,22) Potrebno je torej živeti duhovno, potrebno je postaviti prave stvari na pravo mesto, potrebno se je boriti za prave stvari. Veselje bo potem nujna posledica takšnega življenja.. Pojdimo torej skupaj po Marijini poti in odkrivajmo, v čem je njena skrivnost.

Poglejmo si sedem ključev za veselje z Marijo:

1. Veselje, da nas je Bog izbral: »Angel ji je rekel: 'Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu.'« (Lk 1,30) Čisto zastonjsko, ne zaradi naših kvalitet, ampak zaradi Božje dobrote, se je Bog obrnil na vsakega izmed nas in nas povabil na to Božjo pot. In to je čudovito. Naše spreobrnjenje je v tem, da verjamemo v Božji klic. Bog nas ljubi takšne, kot smo, nam odpušča, in želi po nas nekaj storiti.

Vedno lahko dvomimo. Biti poklican od Boga pomeni biti zastonjsko ljubljen. In treba je biti ponižen, da bi mogel to ljubezen sprejeti. Pavel pravi: „Po božji milosti sem to, kar sem.“ Marija more v vsej resnici napraviti za svoje te apostolove besede. Sveti Pavel nas dalje uči, da je prvo kar mora storiti ustvarjeno bitje, če hoče odgovoriti na Božjo milost, zahvaljevanje. In prav to stori Marija v Magnifikatu: »Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku, kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.«

2. Zaupanje v ne-vedenju: »'Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega.'« (Lk 1,31-32) Vsi smo radovedni, kaj se bo zgodilo v našem življenju. Vendar nam mnogo stvari ostaja popolna neznanka. Tudi Mariji ni bilo kaj dosti jasno, kam gre. Vedela je, da se dogaja nekaj velikega… in je zaupala. Ob angelovem oznanjenju je verovala, da je spočela sina po delovanju Svetega Duha. Ni odlašala s presojo, ni rekla sama pri sebi: „Dobro, zdaj bomo videli, kaj se bo zgodilo, čas bo povedal, ali je ta čudna obljuba resnična.“

In vendar je bila inteligentna in je vedela, da na poti, po kateri hodi, obstajajo stvarne nevarnosti. V judovski Postavi je na primer pisalo, da naj mlado ženo, ki ob poroki ne bi bila deviška, odvedejo k vratom hiše njenega očeta in možje njenega mesta naj jo posujejo s kamenjem, da umrje. Kako bo torej vse to razložila Jožefu, svojemu zaročencu? Marija zaupa in moli in ob svojem času bo razumela.

Tudi za nas: preveč razumarstva pomeni pogosto malo veselja. Če želimo vse takoj do kraja razumeti, če naš razum ni dovolj ponižen, nas ta lahko blokira, da bi mogli napraviti večje korake. Brez njih pa ni pravega veselja.

.

3. Marijino veselje, da se posveti božji volji Očeta. Vsakdo izmed nas je poklican na drugačno pot. Toda vsakdo najde veselje v tem, da po Marijinem zgledu s srcem reče Bogu: »zgodi se mi po tvoji besedi.« (Lk 1,38) Želim biti tvoj. Želim, da po meni raste Božje kraljestvo. Ker šele takrat, ko se zastavimo za Boga, ki je absolutna dobrota, do konca odkrijemo prostornine svojega srca. Začnemo lahko ljubiti z vsem srcem. Ne glede na naš stan ali poklic: Kristus ki je najčistejša ljubezen, mora biti na prvem mestu. Marija je razumela, da, če želimo biti srečni, Jezusu ne smemo ničesar odreči: »Njegova mati je rekla strežnikom: 'Kar koli vam reče, storite.'« (Jn 2,5)

4. Veselje prinesti Jezusa drugim: Marijin obisk pri Elizabeti. Marija prinaša Jezusa Elizabeti. To je njen prvi misijon. Zanimivo, da Elizabeta sploh ne omeni svoje nosečnosti, gleda Marijo in spozna, da je njena sorodnica posebej blagoslovljena. Spozna njen dar. Evangelizacija je veliko veselje, ne zato, ker dajemo, pač pa zato, ker obenem še več prejemamo. To srečanje Marije in Elizabete torej ni enosmerna cesta. Marija ni le dala, pač pa je tudi prejela, prejela je Elizabetino veselje, ko ta prepozna Jezusa. »Elizabeta je postala polna Svetega Duha in je na ves glas vzkliknila in rekla: 'Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?'« (Lk 1,41-43)

Spoznavati delovanje Svetega Duha v naših bratih in sestrah. je veliko veselje. Kdor ga okusi, ve, da se z njim ne more primerjati nobeno drugo. Pred kratkim mi je nekdo, ki je kot odrasel na novo odkril vero in Cerkev rekel: „To, da sem te srečal, je ena najboljših stvari, ki se mi je zgodila v zadnjih desetih letih.“ Seveda ne gre za veselje ob tem, da bi bil občudovan, ampak za veselje, da se je nekdo po meni lahko približal Jezusu. Kakšna sreča za kristjana je slišati takšne besede.

5. Poveličevanje Božjih del: Marija ve, da je po njej Bog storil velike reči. Razmišljala je o tem, kar ji je rekel angel. Ve, da se dogaja nekaj velikega. Sposobna je izreči preroško besedo o sami sebi: »Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« (Lk 1,48) Ni lažno ponižna. Prava ponižnost je povezana z notranjo svobodo. Ponižnost ni v tem, da zmanjšujemo Božje delo niti nima ničesar skupnega z zaničevanjem samega sebe. Marija Elizabeti ni odgovorila: »Ah, ne. Saj ni nič posebnega.«

Tudi mi se včasih zavedamo, da Bog deluje po nas. Od Marije se lahko naučimo tega, da v takšnih trenutkih slavimo Boga. »Moja duša poveličuje Gospoda.« (Lk 1,47) Marijina skrivnost je v tem, da sebi ne pripisuje nikakršne časti, sebi ne pripisuje nikakršnih zaslug, ve, da je vse milost. Ima dober duhovni refleks, da vso čast izroča nazaj Bogu in tako ostaja pred njim majhna, svobodna.

6. Upanje v trpljenju: Marija je morala silno trpeti. Simeon ji že ob Jezusovem rojstvu napove: »Meč ti bo prebodel srce!« (prim. Lk 2,35) Od kod prejema moč, da ne postane zagrenjena? Kaj je Mariji dalo moč, da je pod križem lahko stala, da ni padla?

Marija je hkrati ob trpljenju deležna tudi mnogih besed upanja. Simeon ji na primer pove: »On bo luč ljudem.« (prim. Lk 2,32) Kaj je torej upanje? Upanje je zmožnost, da vidimo svojo zgodovino v Božji luči in zmožnost razumeti, kako Bog deluje v njej. In da deluje včasih tudi v veliki revščini in sredi trpljenja. Upanje in grenkoba ne moreta biti istočasno v našem srcu, ker si nasprotujeta. Upanje in veselje pa sta kot ista reka. Veselje si lahko predstavljamo kot reko, ki teče na površju, ki je vidna. Upanje pa teče pod površino kot ponikalnica. Ta reka je včasih nevidna, a vendar teče naprej in daje življenje.

Marija torej upa proti upanju, čeprav vse izgleda drugače. Na velikonočno nedeljo je njena vera nagrajena. Jezus se ji je med prvimi prikazal. Za nas je tolažilen pogled v Marijino trpljenje in v dejstvo, da je zdržala, da ga je živela vseskozi v upanju. Marija je zaupala, da je luč močnejša od teme in se ni zmotila.

7. Veselje v edinosti: Ob oznanjenju se angel predstavi kot poslanec, ki pripada Izraelovemu Bogu. Jezus bo »velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lk 1,32-33) Marija veruje angelu, ker ga spozna kot poslanca Boga svojega ljudstva Izraela. Njena vera ni individualistična. Je osebna, a je tudi skupnostna. Tudi na zunaj Marija pripada tej veri. Podvrže se vsem predpisom postave; dete Jezusa da obrezati, daruje ga v templju, ona sama se po rojstvu podredi obredu očiščenja, za veliko noč roma po judovski navadi v Jeruzalem. Potrebno je torej, da je vera osebna, a hkrati zakoreninjena v skupnosti, v Cerkvi.

Tudi po vstajenju Marija moli skupaj z apostoli. Zakaj so skupaj? Ker je bila taka Jezusova volja: »Ostanite v Jeruzalemu.« (Lk 24,49) Želi, da ostajajo skupaj, Gospod apostolov ne oblikuje v individualiste. In apostoli v tem prvem času dejansko črpajo moč v tem 'skupaj', zbirajo se zlasti okrog dveh figur: okrog Petra in Marije. Tako uresničujejo Gospodovo naročilo: »Ljubite se med seboj.« (Jn 13,34)

Velik vir veselja in moči je torej to, da smo v tej Jezusovi avanturi skupaj. Zato je ključno, da ohranjamo edinost in se trudimo zanjo.