Sleme nad Vršičem je točka, ki jo je najlepše obiskati jeseni, ko se macesni obarvajo rumeno, saj to planoto nad Vršičem pokrivajo v najhujših viharjih preizkušeni osamelci. Pogled na masiv Mojstrovke spomni na Staneta Belaka - Šraufa,ki je izgubil življenje tu pod snežnim plazom, potem ko se je večkrat srečno vračal iz Himalajskih gora. Pa strme stene mogočnega Travnika, ki so ga prvenstveno plezali v petdesetih letih in se prepirali, ali je to težavnostna stopnja 4 ali 6.
Potem pa na vrhu nagrada - najlepši pogled na našega lepotca, na Jalovec, ki je v grbu PZS.
Na drugi strani vidimo Škrlatico in Špik, na italijanski strani pa Grossglockner.

Pod vrhom je potem seveda obvezna malica v družbi planinskih kavk; in malo razmišljanja o veličastnosti božjega stvarsta.

Če se nam pa posreči in pridemo sem v prvem snegu, je vtis nepozaben.
Pot čez Vratca je lepa, primerna za vse običajne pohodnike. Prehodimo jo zagotovo v uri in pol (od prelaza Vršič do vrha Slemena). Vzpona je samo okrog 300 m. Pot je navadno hitro izhojena tudi po zapadlem snegu, le na določenih mestih je potrebna previdnost, ker je na eni strani malo prepadno. Tako sva jo z možem prehodila tudi že sredi zime v visokem snegu, seveda v sončnem vremenu. Vedno znova naju očara.

Meta Potočnik