Slovesnost se je začela s sveto mašo, ki jo je daroval škof Anton Jamnik. Najprej seveda pozdrav in zahvala gospodu škofu, da se je odzval na vabilo.

Po maši slovesen prihod na teraso novega doma ob spremljavi Mengeške godbe.

Pridruži se g. župan Zoran Janković

Slovesnost je povezovala gospa Marjana Jaklič

Nagovor:

Z velikim veseljem vas pozdravljamo ob odprtju novega Doma za stare v srcu Ljubljane. Dom Janeza Krstnika bo sprejel 64 oskrbovancev in jim nudil dostojno in prijetno bivanje skoraj v centru Ljubljane. Tu bodo prejemali kvalitetno medicinsko in strokovno oskrbo 30 članskega osebja in obenem duhovno oskrbo s strani župnije Ljubljana Trnovo.

Ena temeljnih zamisli načrtovalcev doma je prav medgeneracijsko sožitje, ki deluje blagodejno na današnjega individualističnega človeka. Tu se bodo srečevali otroci in mladi, tisti v aktivnih letih ter starejši stanovalci Doma.

Prisluhnimo sozvočju različnih generacij. Najprej se nam bodo predstavili veroučenci, zatem pa mladinsko-študentski pevski zbor ter srednješolci s krajšo komično uprizoritvijo.

Operni pevec Matjaž Robavs, nam bo ob spremljavi Ivana Vombergerja zapel O Nepričakovani dar.

On mora rasti, jaz pa se manjšati.« (Jn 3,30) Starost je skrivnost. Dobro se postarati je velika umetnost, morda največja. Je umetnost ki se ne zadovolji le z zunanjim izgledom, pravzaprav tukaj ta sploh nima pomembne vloge. Dobro se postarati je umetnost, ki zahteva napor, sodelovanje vsega človeškega bitja. … »On mora rasti, jaz pa se manjšati…«

Kdor se želi dobro postarati, mora sprejeti svojo preteklost. S preteklostjo pa se je pretežko soočiti, če ne čutimo, da je ob nas Nekdo, ki nas gleda z usmiljenjem in odpuščanjem. Brez ljubečega, odpuščajočega božjega pogleda se je nemogoče soočiti s svojimi napakami in neuspehi. »On mora rasti, jaz pa se manjšati....«

Ko vstopa On, začenja izhlapevati strah in tesnoba in kar na lepem ni več tako pomembno, kaj si o meni mislijo drugi. On, ki ga je Janez Krstnik predstavil kot »Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta,« je tisti, pred katerim sem končno lahko to, kar sem in samo to kar sem. »On mora rasti, jaz pa se manjšati…«

Čudno, ko pustim, da On v meni raste, v meni raste ljubezen in ko dopustim, da se sam manjšam, se poslavljam od svojih sebičnih želja. Tedaj v resnici postajam vedno bolj to, kar sem in kar sem od nekdaj hotel biti.

Starost je skrivnost. In dobro se postarati je velika umetnost, morda največja. (pavza)

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- -- - --- - - --

Glasbena šola Ljubljana Vič Rudnik – Menuet: Martina Petrič, flavta

Miha Šinigoj, violončelo

Poloneza: Nina ravnik, flavta

Miha Šinigoj, violončelo

To so bili učenci glasbene šole Vič-Rudnik, Martina Petrič in Nina Ravnik na flavti in Miha Šinigoj z violončelom. Sedaj pa k mikrofonu vabimo gospoda Marjana Strnada, trnovskega župljana in člana Sveta Zavoda:

Spoštovani gostje, dragi Trnovčani,
prav lepo vas vse skupaj pozdravljam pri nas v Trnovem...

Govor prekine prihod mojstra Plečnika:

Jože Plečnik: Dober dan! Čemu pa ste se tukaj zbrali v tolikšnem številu?

Marjan Strnad: Dober dan, mojster Plečnik! Zbrali smo se k blagoslovu in slovesni otvoritvi novega doma za ostarele.

Jože Plečnik: No, to mi je pa v izredno veselje, saj uresničujete mojo veliko željo, izraženo v oporoki, naj se na posestvu tukaj zraven zgradi dom za bivališče starih, onemoglih krščanskih mož. Kdo pa bo vršil kontrolo nad domom?

Marjan Strnad: Dom je s svojimi sredstvi in s sredstvi dobrih ljudi zgradil g. župnik Tone Kompare. Upravljal ga bo on, za njim pa vsakokratni Trnovski župniki.

Jože Plečnik: Dobro, dobro… Če že niso na mojem, so pa dobri ljudje zgradili dom na sosednjem posestvu. In ko smo ravno pri sosedstvu, me še zanima, kaj bo z vrtovoma… saj menda veste, da sva se s prijateljem župnikom Finžgarjem dogovorila, da naj ograje med posestvoma ne bo!

Marjan Strnad: Seveda, tudi glede tega se sedanja upravitelja obeh posestev g. župan Ljubljanski in g. župnik Trnovski dogovarjata, da bi ju združili v en park.

Mojster Plečnik preveri, če je vse skladno z njegovo voljo

Marjan Strnad: G. Plečnik, ob tej priložnosti vas prosim, da v imenu župljanov Trnovega in v imenu vseh, ki bomo novi dom in preurejeni park uporabljali, obema gospodoma izročite simbolični darili.

Gospod župnik se zahvali gospodu županu za pomoč pri gradnji

Gospod Plečnik zadovoljen odide

Marjan Strnad dokonča svoj govor:

Po več kot 70 letih odkar je arhitekt Jože Plečnik, ki je, kot verjetno vsi veste, živel tamle v tisti hiši, okoli leta 1930 pisal svojo oporoko, lahko uresničitev njegove poslednje volje vidimo pred seboj. Dom je izjemno skrbno umeščen v okolje, nadomešča staro gospodarsko poslopje, je arhitekturno skladen s stavbo župnišča in na zahodni strani lepo zaključuje župnijski vrt. Podzemna garaža, ki je sicer občutno povišala strošek investicije, rešuje prometne zagate.

Vizija in odločnost ter trdna vera v Božjo previdnost našega gospoda župnika je s pomočjo mnogih donatorjev postala resnica. Sobe za stanovalce sicer niso bahavo velike, so pa prijetne, a tako kot povsod, so najpomembnejši ljudje. Del osebja sem v zadnjem času osebno spoznal in lahko rečem, da je g. župnik pri izbiri uresničil načelo, da mora dom nuditi duševno in duhovno bogastvo, skrbnost in udobje. Kot tudi pri zahtevah za nekatere prostore, kar dokazuje velika kapela, katero je s skrbnostjo in vero, tako kot celoten dom, oblikoval prof. Ocvirk s pomočjo arhitektke gospe Barbare Žižič. Sem bodo prišli ljudje v zadnjem obdobju svojega življenja. Toliko idej, skrbi, entuziazma in želje ustvariti prijetno okolje tem ljudem jamči, da bodo mnogi od njih morda tukaj ponovno vzcveteli. Seveda pa si ne smemo delati utvar – to bo cvetje v jeseni.

Morda se bo za bivanje v domu odločil kak ostareli par – za takšne smo pripravili v drugi mansardi apartmaje, kjer bosta zakonca lahko živela skoraj samostojno a vendar pod budnim očesom zdravnikov in sester. Če bosta želela in zmogla, si bosta sama kuhala, ko jima bo ustrezalo, se bosta priključila sostanovalcem v skupni jedilnici.

Ko bo park do konca urejen, se bodo stanovalci doma lahko tukaj dnevno srečevali med seboj in z župljani, mladimi in starimi, saj bo tako kot je bilo pred gradnjo, zopet postavljeno športno igrišče. Na cvetno nedeljo bo tukaj blagoslov zelenja, na predvečer dneva državnosti bo tradicionalno kresovanje. Ko bodo v župnijski cerkvi slovesnosti prvega svetega obhajila, birme ali poroke, se bodo tukaj zbrali slavljenci s prijatelji in sorodniki. Sprehajalci se bodo lahko pomudili ob vodometu, v katerem se bodo prelivale mavrične barve. Spočili se bodo lahko v paviljonu ali na številnih klopicah, če si bodo zaželeli razgibavanja, bodo imeli na voljo bradlje in če Bog da, celo mini golf.

Nekateri so zmajevali z glavo, ko smo pred dobrim letom naredili 30 m globoke vrtine, ki so pokazale, da bomo dom lahko ogrevali in hladili s pomočjo podzemne vode. Ali ko smo se odločili, da bomo vse sobe ekološko prezračevali, jih ogrevali s talnim gretjem in hladili s cevmi, vgrajenimi v stropove. Vendar ekološko najugodnejše in z vidika bivanja najudobnejše in najbolj zdrave rešitve bodo prinesle preko 50% prihranek pri stroških energije in kar za 95% zmanjšane izpuste CO2. Za take rešitve smo bili nagrajeni tudi z ugodnim posojilom Ekosklada. Več o energijsko varčnih tehnologijah...

Gospa Jaklič povabi župana k besedi:

Gospod Zoran Jankovič, vseskozi ste spremljali in podpirali nastajanje Doma Janeza Krstnika, prosimo vas, da nam spregovorite nekaj besed.

Spoštovani gospod škof Anton Jamnik, približal se je trenutek otvoritve nove karitativne pridobitve za mesto Ljubljana. Prosimo vas za pastirski blagoslov.

Gospod župan med prvimi kupi knjigo, ki jo je skozi celoten potek priprav in same gradnje pisal g. Tone Kompare.

Otvoritvi je sledila pogostitev za vse in vodeni ogledi doma.