|
...................Presunljiva zgodba, ki smo jo poslušali na veliki petek
Moja mami je imela samo eno oko. Sovražil sem jo… bila mi je vedno velika zadrega.
Za
preživljanje družine je kuhala v šoli za nas učence in tudi učitelje.
Nekega dne me je med poukom prišla pogledat in mi zaželet lep dan. Bil
sem tako jezen in užaljen, kako je mogla biti tako nesramna, da takšna
pride k meni in mi dela sramoto. Zato sem jo ignoriral, s sovražnim
pogledom pa dal vedeti kaj je naredila, potem pa sem besno stekel
stran.
Naslednjega dne mi eden od sošolcev reče, "ej, tvoja mami
ima pa samo eno oko!" Bilo me je tako sram, da bi se najraje pogreznil,
zraven pa sem si želel, da bi moja mami izginila za vedno. Zato sem se
tistega dne z njo zelo osorno pogovarjal in ji zabrusil, "če mi misliš
delati takšne scene, kjer se mi sošolci režijo, zakaj rajši kar ne
umreš?!!!"
Moja mamica sploh ni odreagirala…
Ker sem bil poln
jeze, niti za sekundo nisem pomislil kaj sem ji rekel. Popolnoma sem
pozabil nanjo in na njena čustva, mislil sem samo nase. Želel sem iti
iz hiše in se nikoli več vrniti.
Zato sem se pri učenju resnično
potrudil in dobil priložnost študirati v Singapurju. Potem sem se
poročil. Kupil sem hišo. Dobil svoje otroke. Bil sem srečen in
zadovoljen s svojim življenjem, z otroci in udobnostjo, ki sem jo imel.
Potem pa je nekega dne prišla na obisk moja mati. Ni me videla že
leta in leta in tudi vnukov še ni spoznala. Ko je stala na vratih, so
se ji moji otroci porogljivo krohotali in vpili da je prišla
nepovabljena. Zavpil sem nad njo, kako si drzne priti in prestrašiti
moje otroke.
"IZGINI, SEM JI REKEL!!!" Moja mati je na to
dogajanje tiho odgovorila, "oh, oprostite. Verjetno sem prišla na
napačen naslov," in hitro odšla.
Nekega dne sem dobil na moj
Singapurski naslov vabilo za srečanje bivših sošolcev. Šel sem na
srečanje, ženi pa sem se zlagal da grem na službeno pot. Po srečanju s
sošolci sem šel še malo mimo naše stare hiše, kjer sem preživel
otroštvo, bolj zaradi radovednosti. Sosedje so mi povedali, da je mati
umrla. Niti ene solze nisem potočil.
Potem pa so mi sosedje pomolili v roke materino pismo, ki ga je preden je umrla napisala zame.
Dragi
sin, ves čas mislim nate, Žal mi je, ker sem prišla v tvojo hišo v
Singapurju in prestrašila tvoje otroke. Bila sem zelo srečna, ko sem
slišala, da prideš na srečanje sošolcev.
Vendar pa sem se tako
slabo počutila, da sem slutila, da se v postelji niti obrnila ne bom,
kaj šele, da bi te prišla pogledat. Oprosti mi, da sem ti bila v času
tvojega odraščanja v veliko zadrego. A veš…, ko si bil se zelo majhen,
si doživel nesrečo in izgubil eno oko. Zato jaz, kot tvoja mamica nisem
imela srca gledati te odraščati samo z enim očesom. Pa sem ti podarila
svojega. Bila sem zelo ponosna na svojega sina, ki je s tistim očesom
videl ves zanj novi svet, tudi zame.
Z ljubeznijo,
Tvoja mami.
|
|