Naslov predavanja je bil sicer Pasti odraščanja, vendar je pater Karel v zanosnem predavanju povedal, da je vzgoja otrok vse kaj drugega, kot izogibanje pastem. Nanizal je temeljne gradnike, ki mladostnika pripeljejo mimo vseh pasti do zdrave osebnosti.
Samopodoba je izjemnega pomena, zato jo mora vsak skrbno negovati. Pri tem je odgovornost nas staršev in vzgojiteljev zelo velika. Današnja potrošniška miselnost vsiljuje merila, ki cenijo samo uporabnost stvari in ljudi. Kje je kdo »za ponucat«. Kdor ni uporaben, je nepotreben. Zoperstaviti se tej miselnosti pomeni ceniti tudi druge sposobnosti, ki na trgu ne pomenijo veliko. Otroke prevečkrat merimo samo skozi ocene v šoli. Nekdo je dober plesalec, vendar ne profesionalec, drugi zna povedati dobro šalo, tretji zna dobro poslušati, četrti pripraviti okusno domače pecivo. Lastnosti, ki na trgu redko najdejo dobro ceno, so pa zelo pomembne za človeka. Večkrat si moramo med seboj povedati, da smo dobri in da se cenimo. Vendar pohvala mora biti konkretna. Splošne izjave tipa »dober si«, »lepa si« so plehke in ne dosežejo srca. Pohvala mora biti natančna in konkretna, recimo: »Ti pa znaš lepo pripraviti mizo« ali »Kako prijetno je s teboj kramljati, človeka tako dobro razumeš«.
Druga težava današnje vzgoje je čustveno preobremenjevanje otrok zaradi drugih dejavnikov. Starši otroke včasih prav zlorabljajo, ko preko njih nezavedno zadovoljuejo svoje čustvene potrebe. Najbolj jasno se to kaže v razvajanju. Otrok dobi vse kar želi, samo, da se bo dobro učil. Doma ne opravlja del, čeprav bi jih zmogel tako časovno, kot fizično. Narobe! Otrok mora biti del družinske ekipe. Družino sestavljajo vsi člani od najmlajšega do najstarejšega in vsi morajo biti dejavni za skupno dobro. Otrok mora opravljati domača dela, seveda svoji starosti primerno. Tako dobi potrditev lastne sposobnosti in občutek, da je dejaven člen v družini.
Še mnogo tem za globoko razmišljanje nam je pater Karel nanizal na srečanju, ki je bilo kar prekratko. Težko je takole zapisati predavanje človeka s tako bogatimi izkušnjami in tako veliko ljubezni do soljudi, predvasem mladih v težavnem obdobju . Škoda, da je bila udeležba precej skromna, saj tako doživetega predavanja že dolgo nismo imeli. Če imate priložnost ujeti kakšno njegovo predavanje, ne izgubite priložnosti. Tudi v našem uredništvu bomo poskušali spremljati njegovo pot in vam svetovati, kje ga je moč najti. |
p. Karel Gržan
Pomagaj drugim in pomagal boš samemu sebi in svoji družini
Ali kako varovati svojo družino pred drogo
Zadnja linija B rimske podzemeljske železnice. Ljudje hite drug mimo drugega, zatopljeni v svoj svet, svoje skrbi, svoje življenje. Redki turisti si prihajajo ogledovat mogočne brezdušne stavbe, ki jih je dal postaviti sebi v čast in spomin Mussolini.
Blizu postaje na majhnem trgu je skupina fantov in deklet od dvanajstega, trinajstega leta naprej - mladi rimski narkomani. Prihajam, da bi prisluhnil utripu njihovega življenja. Pred devetimi leti je bil to moj prvi stik z uživalci mamil. Z vsakim srečanjem je stiska v duši globlja in trdnejše prepričanje o zlaganosti naše civilizacije.
Sedel sem na vlaku in čakal na odhod. Po mračni postaji je hodilo nekaj znancev. Pogled se mi je ustavil na deklici. Morda je imela trinajst let. Nemirna je bila. V rokah je nosila psička. Njen nemir je naraščal, dokler ni s krikom padla na tla in se zvijala v krčih abstinenčne krize. Obraz se ji je pačil v grozljivi stiski bolečine in obupa. Malega zbeganega psička je vedno močneje stiskala k prsim, kakor da bi hotela od drobne živalce izžeti ljubezen, za katero je bila ustvarjena njena duša, pa je ni dobila. Dobila je svet bleščeče plehkosti užitkarske družbe, ali kot pravi Hesse, bila je vržena v svet in kulturo, ki je "v svojem zlaganem in nizkotnem pločevinastem sejemskem blesku kakor bljuvalo, zgoščena in prignana do vrhunca neznosnosti v lastnem bolnem jazu".
Vlak je odpeljal, krik deklice pa me ni zapustil. Nenehno vznemirja, nenehno kliče in terja odgovor. Včasih se zbudi močna želja, da bi razbil zlaganost, ki jo že toliko časa malikujemo, pa vem, da v tem ni rešitve. Rešitev je drugačna. V ta svet stiske bi moralo stopiti veliko luči, ki bi nakazovale smeri k bolj človeški podobi sveta. Kristjani, ljudje upanja bi morali stopiti na ulice sveta, v najgloblja brezna in biti luč sveta. Biti kot ponujena roka, ki se je lahko drugi oprime in se izkoplje nazaj v življenje. Ali ni govoril o tem Kristus? Kako tuja nam je njegova beseda; kako premeteno smo se zakopali v svojo varnost in udobnost in potem se gremo neko krščanstvo. Zatohlost, ki ne prinaša življenja tja, kjer ječi smrt in se oglaša krik po odrešenju.
23. julija so se na Razborju pod Lisco odprla vrata skupnosti Srečanje - šole življenja. Priznanje Razborčanom za njihovo ponujeno roko in izziv tistim, ki mislijo, da bodo z mislijo samo nase rešili svoje življenje. Svoje življenje rešuješ, če ga rešuješ drugim. Nekdo je ta zakon zapisal v stvarstvo. In prej ko ga razberemo, bolje za nas in še za koga.
Te vrstice zapisujem, ker sem sprejel pismo s povabilom, da zapišem nekaj misli o tem, kaj lahko storijo starši, da preprečijo nesrečo svojih otrok, da bi ne zašli na pot omame.
Ni recepta! Danes je vsak mladostnik in s tem vsaka družina ogrožena z vsiljivo ponudbo (bolj ali manj tolerirano s strani družbe) droge. Nihče ne more več reči: "Pri nas se to ne more zgoditi." Tudi tvoji družini se lahko zgodi. Obstajajo pa varovala:
1. Otrok mora videti, da uživanje droge pušča težke posledice, da droga ugrabi, uniči osebnost, da Ti nisi več ti… Sedanje seznanjanje z navarnostjo droge je večinoma bolj propaganda za drogo kot pa odvračanje od nje (Mislim na tisto naivno seznanjanje z vrstami droge, uporabo in omamnimi učinki. Dodatek o nevarnostih po takšnem "opisu, ki te vodi v zadetek" nima pravega učinka). Šele soočenje z nekom, ki mu je droga ugrabila njegovo osebnost, ki je bil na tleh, "total v dreku" in se sedaj vrača v življenje, je tisti močni nagovor, ki se lahko dotakne in da misliti. To mi zatrjujejo mladi Razborčani, ki zrejo, zaznavajo utrip življenja fantov v skupnosti Srečanje. Imeti takšno skupnost v kraju je privilegij. Zato postavljam drzno trditev (verjamem, da 100% resnično): DROGI SE NE BOSTE MOGLU USPEŠNO ZOPERSTAVLJATI, DOKLER NE BOSTE SPOSOBNI USTANOVITI V VAŠEM PASTORALNEM PODROČJU VSAJ ENE ŠOLE ŽIVLJENJA - KOMUNE. Vaši mladi imajo namreč na ulicah in v šolah in gostiščih in…samo en vzorec: kako drogo uživati. Nimajo vzorca kako se vračati iz zasvojenosti nazaj v življenje. Saj mnogi sploh ne verjamejo, da je to mogoče. Komuna deluje za drogo odvračajoče! Statistike potrjujejo, da je v okolici šol življenja manj prisotna. Tudi zato so v neki četrti Rima ljudje protestirali, ko je želel don Pierino ukiniti skupnost. Ob njej so se počutili varne. In ne dolgo tega mi je rekel dober poznavalec te problematike, da bi si želel postaviti hišo v bližini komune, ker želi svojim otrokom dobro. In mi? Molčimo, ko prodajajo dilerji drogo pred našim nosom in zganjamo hrup, ko bi se želel nekdo, ki nima z drogo nobenega opravka več, med nami vrniti k življenju. Pred vas postavljam izziv: ODPRITE V SVOJI SREDI ŠOLO ŽIVLJENJA. Slovenci, poznam vas in vem, da ste tega sposobni. Če je v vas ljubezen dovolj velika, bo pregnala strah in boste sprejeli Življenje!
2. Ko se DRUŽINA sooči z zasvojenostjo pri svojem otroku, TEGA PROBLEMA NE BO MOGLA REŠITI SAMA. Zasvojenec ni več vaš otrok. Droga je ugrabila, zameglila njegovo osebnost. Še tako pristna čustva v hotenju pomoči bodo pohojena, ponižana. Potreben je poseben prijem, pristop, ki ga zaradi problema čustveno ranjeni, uničeni starši preprosto niso več sposobni. Poiščite pomoč. PROBLEMA NE ZAPIRAJTE V KROG SVOJE DRUŽINE! Vaša družina ni izjema, vaš otrok ni izjema - je le zasvojenec in vi ste družina z zasvojencem in potrebujete pomoč. Obrnite se na svojega duhovnika in on vas bo napotil na Zavod Pelikan-Karitas. Lahko se obrnete tudi name: 031 311 023.
3. Opravičujem se, ker so moje besede močne to je zato, ker so samo močni in jasni prijemi uspešni. Morda ste se vprašali, kaj pa preventiva. Še enkrat: sebična preventiva, ko nekdo misli le nase, ni dolgoročno uspešna. Zasvojenost je problem tudi vaše pokrajine (bil sem med vami in že takrat je bil to velik problem - danes je vsaj enkrat večji!) in vaša pokrajina bo morala nekaj storiti - samemu sebi priznati to dejstvo in postaviti točko opozorila in upanja! Misliti na to, da bi lahko ta problem reševali in ničesar storili, je utopično, do konca nerealno. O tem je bila beseda v prvi točki. Rad bi zapisal še misel za starše mlajših otrok. Tudi tu je rešitev v vzgoji za nesebičnost. Dati otroku vse in pričakovati, da se bo znal otrok odpovedovati - reči drogi ne, je nemogoče. Otrok mora biti od malega postavljen pred stop znake. Vsega kar si želiš, ne moreš dobiti zato ker to ni dobro, ali pa zato, ker imajo drugi manj od tebe in bomo dobrine delili. To je vzgoja v smeri, ko bo imel otrok (upajmo), v nekem trenutku moč in bo rekel ponujeni drogi ne.
Moral bi spregovoriti še o marsičem (velik pomen dobre družbe, dobrih prijateljev, vzgoja za sprejemanje - odprti odnosi…) in opozoriti na marsikaj. 5000 računalniških znakov, kolikor jih je bilo odmerjenih za ta prispevek, sem že krepko prekoračil. Zato le pozdrav iz Razborja in povabilo, da obiščete ta kraj novega upanja, kraj kjer se prebuja življenje. |
»Za dobro svojih otrok in za svoje dobro se morajo starši naučiti zavestno gledati, poslušati in brati in tako dajati« tako je zapisal in povedal Janez Pavel II.v Poslanici ob 34. svetovnem dnevu sredstev družbenega obveščanja, 2000.
V zvezi z internetom so otroci in mladi pogosto bolj domači (vešči) z njim kot njihovi starši. Kljub temu so starši dolžni voditi in paziti na svoje otroke medtem, ko uporabljajo internet. Če to pomeni, da se bodo morali naučiti še več o internetu, česar doslej še niso storili, toliko boljše.
Starši naj bi pri nadzoru nad računalniki svojih otrok poskrbeli za filtre, ko je to tehnično in finančno mogoče, da bi jih, kolikor je mogoče, obvarovali pred pornografijo, spolnimi izkoriščevalci in drugimi težavami. Ne smemo dovoliti nekontrolirane uporabe. Starši in otroci naj bi se pogovarjali, kaj so videli in doživeli v kibernetskem prostoru. Koristna bo tudi izmenjava z drugimi družinami, ki imajo enake vrednote in interese. Osnovna dolžnost
staršev je pomagati otrokom, da bodo postali odgovorni uporabniki interneta, ki bodo sposobni razločevati koristno od škodljivega. |
