|
1.
Bilo je 8. decembra 1854 v cerkvi svetega Petra v Rimu. Od nekod je dahnil veter in privzdignil zaveso pri oknu. Skozi barvno steklo je šinil sončni žarek in padel na obraz svetega očeta. Nenadno je bil njegov obraz kakor Mojzesov, ko je stopil z gore Horeb, da zbranemu ljudstvu razglasi božje zapovedi. Svet vzdih se je izlil iz prsi prisotnih. Papežev glas, do tedaj slaboten, je nenadno zazvenel, da so ga mogli slišati v zadnjem kotu cerkve: »Izpovedujemo, razglašamo in odrejamo, da je nauk, ki uči, da je blažena Devica Marija brez madeža spočeta, od Boga razodet in da ga verniki vseh časov morajo verovati.« Škofje in duhovniki so v zboru odgovorili: »Amen.« Ogromna množica vernikov je zaklicala: »Pozdravljena, brezmadežna Devica!« Ganjen je bil sveti oče, solze so mu prišle v oči. Zadoneli so zvonovi vseh rimskih cerkva, grmeli so topovi na Angelskem gradu in oznanjali nebu in zemlji veliki dogodek.
2.
Pesem: Ave o čista ti
3.
Ker je bila verska resnica o Marijinem brezmadežnem spočetju razglašena šele sredi devetnajstega stoletja, se nehote ponuja vprašanje, kaj se je dogajalo pred tem? Velik Marijin častilec, naš pokojni prof. Strle, piše o tem takole:
4.
Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico:
§ misel o najpopolnejši in najvišji svetosti Jezusove deviške Matere in
§ misel o tem, da je Marija takšna, kakršna je bila Eva pred grehom, torej vsa sveta in brezmadežna.
Tako sta bili v 4. stoletju ti dve misli v zavesti krščanskega ljudstva še posebno živi na Vzhodu. To odseva npr. pri sv. Efremu Sirskem, ki Marijo slavi kot "polno milosti..., vso čisto, vso brezmadežno, vso brez krivde,... devico po telesu in po duhu." Sv. Efrem nekje vzklika: "Ti, Gospod, in tvoja mati sta edina, ki sta popolnoma lepa; zakaj na tebi, Gospod, ni madeža in ni madeža na tvoji materi."
5.
Pa vendar, v čem je bil čas sredi devetnajstega stoletja toliko poseben in primeren, da je prišlo prav tedaj do svečane razglasitve? Še enkrat prisluhnimo prof. Strletu:
6.
Človeško družbo je v tem času že razjedal naturalizem, t.j. tajitev nadnaravnega sveta milosti, vsega torej, kar presega biološke nagone, oz. prirodne sile. Naturalizem in njemu sorodni racionalizem, ki priznava za resnično samo to, kar more človek odkriti in doumeti s svojim razumom, sta se začela čedalje bolj zajedati tudi v mišljenje katoliških kristjanov. Tako je razglasitev verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju, ki je pravzaprav dejanje vsega občestva (katoliške) Cerkve, pomenila zatrditev nadnaravnega sveta in ponovno javno izpoved vere v Kristusa in vdanost do njega...
7.
pesem: Zvonovi zvonijo, premilo pojo, častijo preblaženo Lurško gospo
8.
Naturalizem, racionalizem, človek bi moral končati učene šole, da bi to dobro razumel. Prav tem izkrivljenim učenostim pa je postavila Božja Previdnost sredi 19. stoletja kot ogledalo dve preprosti, neuki in revni dekleti: Bernardko Soubirous in Katarino Laboure.
9.
Marija Bernarda ali Bernardka, kot so jo klicali, ko je bila majhna, se je rodila leta 1844 v Lurdu v južni Franciji. Bila je najstarejši izmed šestih otrok v družini mlinarja brez stalnega zaslužka. Družina je živela v veliki revščini. Bernardka je bila bolehen otrok; živela je večkrat pri tujih ljudeh. Od leta 1856 je bila spet doma, a v temnem, vlažnem in mrzlem stanovanju – v nekdanji ječi- kjer ni morala uspevati. Nakopala si je naduho, ki jo je mučila vse življenje. Ko je v letu 1854 razsajala po južni Franciji kolera, je zbolela za njo tudi Bernardka. Trajalo je precej dolgo, da si je opomogla. V letu 1858, ko ji je bilo štirinajst let, je imela v votlini bližnjih pečin v času od februarja do julija osemnajst videnj. V enem od teh prikazovanj ji je neznana gospa govorila: »Obljubim ti, da te bom naredila srečno ne na tem svetu, ampak na onem.« In spet: »Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj sezidajo na tem kraju kapelo!« Pri zamaknjenju 25. marca, na praznik Marijinega oznanjenja, je na Bernardkino ponovno vprašanje, kdo je in kako ji je ime, neznana gospa s tresočim se glasom odgovorila:
»Jaz sem Brezmadežno spočetje.«
10.
pesem: Je mrak končan
11.
Prav danes se začenja celoletno praznovanje 150 letnice lurških prikazovanj, s katerim je Marija štiri leta potem, ko je bila razglašena verska resnica o njenem Brezmadežnem spočetju, na poseben način potrdila točnost vere katoliške Cerkve. Toda že dobrih četrt stoletja pred tem nas je Marija po še enem preprostem dekletu – Katarini Labore povabila, naj se k njej – Brezmadežni, zatekamo v molitvi.
12.
Katarina je bila deveti od enajstih otrok. Že pri devetih letih je izgubila mati, tako da je bil oče, sicer pobožen kmet, za nekaj časa prisiljen predati njo in najmlajšo sestro v varstvo teti. Potem, ko je odšla najstarejša sestra v samostan, se je Katarina vrnila v svojo družino in se v njej obnesla, čeprav še zelo mlada, kot odlična gospodinja. Toda srce jo je vleklo v samostan. Oče jo je odločno odvračal od tega, naposled pa se je vdal.
Zvečer 27. novembra 1830 je imela Katarina videnje, zaradi katerega jo pravzaprav imenujemo izvoljenka Brezmadežne. Med skupnim premišljevanjem je videla Božjo Mater. Ta je stala na zemeljski polobli. Z nogami je teptala kačo. Na prstih je imela prstane z biseri raznih velikosti, ki so se lesketali v čudoviti svetlobi. O žarkih, ki so prihajali iz žlahtnih kamnov, je slišala: »Ti žarki pomenijo milosti, ki jih razlivam na tiste, ki me zanje prosijo.« Katarina je razumela, da kamni, ki niso izžarevali svetlobe, pomenijo milosti, za katere se nihče ne potrudi prositi.
Potem se je vizija nenadoma spremenila. Roke je povesila navzdol. Okrog njene postave so se pojavile z zlatimi črkami zapisane besede:
»O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.«
V srcu je Katarina slišala naročilo: »Daj napraviti svetinjo po tem vzoru.« Ta videnja so se večkrat ponovila.
Toda njen spovednik je bil do naročila o svetinjah precej zadržan in ga je imel za utvaro njene pobožne domišljije. Šele po dveh letih je govoril o tem s pariškim nadškofom. Potem, ko je nadškof eno od svetinj vzel s seboj k odpadlemu sobratu in je prišlo pri njem do nepričakovane spreobrnitve, je postala svetinja kmalu znana in razširjena po vseh Evropi. Ob njej se je v srcih katoličanov močneje ukoreninila zavest o skrivnosti brezmadežnega Marijinega spočetja in so zato z velikim veseljem pozdravili versko resnico o tem, ki jo je razglasil Pij IX leta 1854.
Ko so Katarino nekoč vprašali, kako moli, je odgovorila: »Ko pridem v kapelo, pokleknem pred dobrega Boga in mu pravim: 'Gospod tukaj sem, daj mi, kar hočeš.' Če mi kaj da, sem zadovoljna in se mu zahvalim. Če pa mi nič ne da, se mu prav tako zahvalim, saj več ne zaslužim. In potem mu povem vse, česar se spomnim: pripovedujem mu o svojih težavah in veselju in ga poslušam. Če ga poslušate, bo tudi vam govoril. Pri ljubem Bogu mora človek namreč govoriti in poslušati. Saj zmeraj govori, če gremo k njemu preprosto in naravno.«
13.
Ne nehajmo torej prositi: Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo. Amen.
14.
pesem: Marija, vir si nam veselja |
četrtek, 28. junij 2007
mag. Dušan Jamšek
»Igor bod' pozdravljen!«
(izpraševanje vesti o našem osebnem odnosu do poklica duhovnik v Trnovem)
Ko se človek v letu, ko nima ljubljanska škofija niti enega škofijskega novomašnika, pa tudi nobenega kandidata v prvem letniku teološke fakultete zanj, vpraša, kdo je na človeški ravni zaslužen, da pa imamo letos Trnovčani navkljub izrazito skopem škofijskem pridelku in dolgem župnijskem sušnem obdobju novo mašo, se ustavi pred kopico neodgovorjenih vprašanj.
Je na človeški ravni, znotraj katere se ljudje samo po sili razmer odločamo za poklice, ki v družbi niso cenjeni, za to novo mašo zaslužen g. Bohinjc? Pa saj znajo nekateri v župniji med vrsticami pritlehno namigniti, da se ve, zakaj mu je dal tu v Trnovem zavetrje pokojni g. Pogačnik, prav "ta istega" pa so hodili drugi na škofijo »špecat« zaradi posledic tistega njegovega t.i. »neomejenega« odnosa do hrane in pijače, kot je bil omenjen ob letošnjem odkritju njegove doprsne miniature.
Bi imel lahko kaj človeških zaslug za novo mašo sedanji župnik g. Kompare? Ob tej možnosti človek samo še bolj nejeverno zmaje z glavo in skomigne z rameni. Pa saj se njemu ne dogaja samo špecanje, ampak še kaj bistveno bolj nedialoškega: včasih ima namreč človek občutek, da se med župljani ne zamudi prav nobene priložnosti, da bi se z jezikom udarilo po posledicah njegove privrženosti peti molitvi in četrtkovem hribovskem počitku (mimogrede, ali ni celo sam ljubi Bog po opravljenem delu sedmi dan počival!)? Kot bi se nekateri izrecno posvečali samo še novi tekmovalni panogi v vrhunskem besedno pljuvalnem cinizmu na ta račun, pa je vseeno ali je tekmovalna arena pločnik pred cerkvenimi vrati, župnijski vrt, cerkveni, rumeni ali vrednotno vse-enostni črni tisk.
In vendar, imamo novomašnika. Imamo ga. Ne po človeški zaslugi našega spoštovanja zadnjih nosilcev tega poklica v župniji, ampak navkljub temu. Imamo ga. In to dejstvo je priložnost, da se ustavimo in da si v njegovi luči izprašamo svojo vest: ali se ne dogaja, da s svojim jezikanjem o trnovskih duhovnikih dobesedno naganjamo kandidate za delavce v Njegovem vinogradu iz njegovih izpostav (tudi trnovske!)? Ali nismo s svojimi jeziki prava socialistična antipropaganda najbolj krvavo redečega tipa za vse, ki jih Vinogradnik tiho in več let nagovarja, naj pridejo, ker je dela res veliko, duhovnih delavcev v škofiji pa ob njihovi že več kot 57 – letni povprečni starosti čedalje manj? Čas je, da si izprašamo vest in da izrazimo obžalovanje nad pohlevnim sprejemanjem takega početja ali celo aktivnim sodelovanjem pri njem v vlogah poslušalca/bralca ali pljuvalnega tekmovalca. Nato pa je čas, da s čistim srcem pristopimo k (novo)mašni zahvalni daritvi, saj nam je Nebeški Oče navkljub naši trdosrčnosti in zarukanosti, navkljub našim poskusom priti do večnega raja prek zablod marksistično rdeče optike in visokodonečih imen vinsko-prehranskih užitkov, uspel pregovoriti Igorja za delo v Njegovem vinogradu. Le Njemu gre zasluga in le njemu gre slava in čast. |