Živeti naprej

Vsako leto z radostnimi srci obhajamo velikonočne praznike. Vera v življenje se nam obnavlja, kot se obnavlja narava in vsako pomlad spet vzklije novo življenje in kot se vedno znova rojevajo otroci. Ustvarjeni smo po Božji podobi. Še bolj kot v naravo je v naša srca položeno seme neminljivega življenja.

Babica je svojemu vnuku pripovedovala zgodbo o Jezusu. Ko je prišla do križanja, jo je prekinil: »To je strašno. Te zgodbe nočem več poslušati, to sploh ni res.« Babica pa mu je odgovorila: »Počakaj, da slišiš konec.« Ko mu je potem povedala, da je Jezus tretji dan vstal od mrtvih, je želel potrditev: »Babica, saj je to res, da je Jezus vstal od mrtvih?« »Seveda je res in tudi mi bomo enkrat vstali, ker nas bo Jezus obudil.« »Tudi moj dedek?« »Seveda, vsi bomo umrli in vsi bomo vstali od mrtvih.« »To je čudovito, babica, tako lepo mi je sedaj živeti.«

Da, tako lepo nam je sedaj živeti, ker je Jezus vstal od mrtvih in so se izpolnile najgloblje želje, ki jih je položil v naša srca, ko nas je ustvaril.

Ključni stavek Markovega evangelija je povabilo vsem nam, naj gremo z Jezusom v Galilejo, v vsakdanje življenje, na začetek. To pomeni, da je treba z vidika velikonočne skrivnosti brati ves evangelij in vse življenje še enkrat. Z vidika velikonočne skrivnosti dobi življenje nov smisel. Velika noč vse osvetli z drugačno lučjo.

Še je na svetu trpljenje. Prav je, da ga poskušamo odpraviti. Vedno pa to ni mogoče. Človekova narava je po izvirnem grehu nepopolna, ranjena. Z velikim trudom ohranjamo našo bogopodobnost − človeško dostojanstvo. Ustvarjeni smo bili po Božji podobi, greh pa to podobo pači. Kristjani smo pri krstu postali Božji otroci, v nas prebiva Sveti Duh, pa tudi mi trpimo zaradi svojega greha ali nedolžno kot Jezus zaradi krivic, ki nam jih prizadenejo drugi, toda vse to nima zadnje besede. Je samo uvodni del velikonočne skrivnosti.

Za velikim petkom pride velika sobota, na katero včasih kar pozabimo. To je dan smrti, umika in nemoči, da lahko sploh pride do vstajenja. Kot se je Jezus umaknil s tega sveta, tako smo se tudi mi kdaj dolžni umakniti iz svojih ustaljenih tirov življenja. Oditi stran, proč, spremeniti svoje navade, se odpovedati, doživeti nemoč in svojo nepotrebnost, da bi od daleč lahko zavzeli pravo razmerje do življenja in da bi ga lahko začeli znova v velikonočnem jutru.

Ljudje, s katerimi živimo, nas zavračajo, izdajajo, nas pribijajo na križ. Radi bi takoj udarili nazaj, Jezus pa nas uči drugačno pot. Naj nam je ta pot všeč ali ne, je edina, ki nas pripelje v velikonočno jutro. Brez velikega petka in velike sobote tudi velike nedelje ni.

Zrno moramo spustiti v zemljo, da umrje. Mi ga bi tako radi zadržali. Mučijo nas dvomi. Kaj pa, če ga ne bomo dobili nazaj? Kaj bomo počeli brez njega? Ali ga bomo sploh dobili? Zato ga tiščimo zase. Ko potem vidimo druge, kako hodijo s polnimi snopi domov, smo žalostni in mislimo, da se nam godi krivica. »To pa rečem: kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel« (2 Kor 9,6).

Če sploh ne bomo sejali, nam bo zrno vseeno zgnilo. Naše življenje je minljivo. Tudi če ga nočemo darovati, nam bo ob določenem času odvzeto. V življenju trpimo. Tudi če bi se radi trpljenju izognili, nas bo doseglo. Ne moremo mu pobegniti. Raje se obrnimo in se s pomočjo ključa velikonočne skrivnosti zazrimo vanj. Soočimo se s svojimi mejami, strahovi, s svojim trpljenjem.

Tudi žene so hitele po svoji poti, ustaljeni in običajni poti tega sveta. Skrbele so, da bo Jezusovo truplo maziljeno; mučila jih je skrb, kdo jim bo odvalil kamen. Skrbele so za tisoč malenkosti, ki so spričo Jezusovega vstajenja postale brez pomena. Skrb za naše zunanjosti: hiša, avto, delo, zdravje, služba so spričo Jezusovega vstajenja brez pomena. So le kamen, ki preprečuje vhod v grob, kjer nas čaka presenečenje, kjer nas čaka vstajenjska skrivnost. Vse te stvari nas lahko ločujejo in vodijo proč od srečanja z vstalim Zveličarjem.

Dišav, ki so jih žene kupile že navsezgodaj, niso mogle uporabiti. Kamen, pred vhodom v grob, ki jih je najbolj skrbel, pa je bil že odvaljen. Bog je Jezusa obudil, osvobodil. To je tako imenovani čudež odprtja zaklenjenih vrat, ko v življenju ne vidimo nobenega izhoda več. Kamen, zavaljen na izhod, je po Božji moči odvaljen. Jezus je bil osvobojen iz hiše smrti. Prav to se dogaja tudi z nami. Velikonočno jutro nam pripravlja Bog. Ni vedno tako, kot bi ga radi ali kot smo si ga zamislili, ampak kakor nam ga je pripravil Bog, zato je neprimerno čudovitejše. Žene so postale oznanjevalke. Poslane so bile k apostolom s sporočilom, da bo Jezus svoje delo nadaljeval. Može, ki so se iz strahu in slepote izneverili Gospodu, ko je bil v najtežjem položaju, in ga zatajili, naj pokličejo nazaj na pot, po kateri je šel pred njimi.

Velikonočna skrivnost nam omogoča, da svoje življenje živimo naprej, četudi smo ga zapeljali v slepo ulico. Vsi smo poklicani, da drug drugega usmerjamo na pot Jezusove velikonočne skrivnosti. To je pot življenja, to je pot, ki vodi naprej in se nikoli ne konča. Amen.

Nekoliko okrajšano predavanje, ki ga je imel Charles J. Chaput, OFM, nadškof iz Denverja v ZDA, 22. maja 2007 na seminarju za katoliške študente v okviru Fundacije »Path to Peace« (Pot k miru). Čeprav je bilo prvotno namenjeno študentom, je sporočilo namenjeno vsem katoličanom.

Autor: Charles J. Chaput, OFM, nadškof iz Denverja, ZDA.

Danes imam pred seboj dve nalogi. Rad bi vam govoril o verski strpnosti in nestrpnosti, rad pa bi govoril tudi o vas. Kot študentje ste že odrasla mladina. V nekaj letih boste imeli poklic, službe in družine. Mnogi od vas boste imeli otroke in vsi boste odgovorni ljudje.

Kar razumem pod besedo ’odgovorni’, je to, kar nam pravi sv. Pavel: »Ko sem bil otrok, sem govoril po otroško in razumel po otroško; ko pa sem postal mož, sem opustil, kar je bilo otroškega.« (1 Kor 14, 20) V vaših rokah bosta tako gospodarska kakor politična moč, vsak od vas pa ima talente, dobro voljo in energijo, da bo to moč lahko uporabljal, kot je prav.

Težava je v tem, da je kultura, v kateri živite, zgrajena na mladostnih, neresničnih predstavah. Ena takih predstav je, da je življenje v bistvu stvar vas samih kot posamičnih oseb. Potemtakem naj bi šlo za vaše ideje, za vaše užitke, za vaše potrebe. Vendar, verjemite mi, ni tako. Velika podjetja, na primer, zanimajo tvoje in moje želje le toliko, kolikor imajo od njih lahko dobička. Del naloge odraslega človeka je, da zna ločiti marketing od realnosti, predstave od dejstev. Dejstvo je, da je svet velik in zapleten kraj, ki se ne meni za tvoje osebne želje in užitke.

Bog te je ustvaril z nekim namenom. Svet potrebuje talente, ki si jih prejel od Stvarnika. Odraslost prinaša moč, moč pa prinese odgovornost. Smisel tvojega življenja je odvisen od ene same osnovne izbire. Ali boš sprejel izziv sveta s srcem, razumom in vero ter delal, da postane boljši ne le zate in za ljudi, ki so ti pri srcu, ampak tudi za ljudi, ki jih ne poznaš in katerih preživetje je lahko odvisno od tvojega dela za skupno dobro? Ali pa se boš zavil v plašč trušča, iger in porabniških odpadkov ter ostal otrok?

Bog ti je dal svobodno voljo. Kako uporabljaš ta dar, je sicer tvoja izbira, ki pa se ji ne boš mogel ogniti. Gre za odločitev, ki bo imela posledice.

Spomniti se hočem imen nekaterih žena in mož iz našega časa, ki so bili vaših let, ko so se odločili.

Edith Stein je bila rojena v Nemčiji leta 1891, v pravoverni judovski družini. Zgodaj v življenju je izgubila vero v Boga. Imela pa je izredno bister um in pravo lakoto po globljih vprašanjih o svetu. Tako je postala učenka in nato pomočnica filozofa Edmunda Husserla. Pri svojih tridesetih letih je bila ena od najbolj obetavnih mladih evropskih izobražencev.

Poleti leta 1921 ji je prišel v roke izvod življenjepisa svete Terezije Avilske. Prebrala ga je v eni noči. Kasneje je napisala: »Ko sem zaprla knjigo, sem si rekla: ’To je resnica.’« Šest mesecev kasneje je bila krščena v Kristusa kot katoličanka. Želela je vstopiti v samostan, a so ji njeni duhovni vodniki to odsvetovali. Rekli so, naj ostane v laičnem svetu in uporablja svoj intelekt in učiteljski dar tako, da bo druge vodila h Kristusu.

To je delala do leta 1933, ko je nacistični Tretji rajh prepovedal poučevati vsem, ki so bili judovskega izvora. Tedaj je Edith Stein stopila v red karmeličank, kjer je nadaljevala s svojimi raziskavami in znanstvenim delom. Ko je leta 1939 postal antisemitizem v Nemčiji še bolj zagrizen, je zapisala: »Prosim Gospoda, naj sprejme moje življenje in mojo smrt ... z namenom, da bo Gospod sprejet po svojem ljudstvu in da pride Njegovo kraljestvo v slavi, za rešitev Nemčije in za mir na svetu.«

Avgusta leta 1942 je Gestapo zaprl Edith Stein in veliko drugih judovskih katoličanov kot represalijo proti katoliškim škofom, ki so javno obsodili nacistični rasizem. Odpeljali so jo v Auschwitz, kjer so jo usmrtili s plinom. Oktobra 1998 jo je papež Janez Pavel II. razglasil kot svetnico, pričevalko in mučenko katoliške vere, pod njenim redovnim imenom: Terezija Benedikta od Križa. Edith Stein se je odločila, da se spoprime s svetom s pomočjo svojega uma, s prepričevanjem, s srcem in z molitvijo.

Drugi so sprejeli podobno izbiro z drugačnimi sposobnostmi. Mladi luteranski pastor Dietrich Bonhoeffer je kot odpor proti Adolfu Hitlerju med nemškimi protestanti organiziral gibanje ’Izpoved Cerkve’. Imel je možnost, da bi se rešil s tem, da bi študiral in učil v Ameriki. A se je vrnil v Nemčijo, da je lahko aktivno deloval proti nacističnemu režimu. Bil je zaprt in obešen le nekaj mesecev pred koncem vojne.

Ni bil edini. Sofijo in Hansa Scholl skupaj s Krištofom Probstom in več drugimi mladimi nemškimi univerzitetnimi študenti je Tretji rajh umoril leta 1943 in sicer zaradi sodelovanja v nenasilnem protinacističnem gibanju Bela roža. Tako oba Scholla kakor Probst so imeli krščansko vzgojo. Probst pa je malo pred usmrtitvijo vstopil v katoliško Cerkev.

Naj zaključim še z enim primerom. Proti koncu druge svetovne vojne je v Rusiji mlad kapitan sovjetske vojske storil napako, da je leta 1945 v zasebnem pismu kritiziral Jožefa Stalina. Za ta zločin je moral prestati osem let ječe in nato še tri leta izgnanstva. Vendar se je izkazalo, da je bila ta njegova preizkušnja porazna za sovjetski režim. Na podlagi lastnega trpljenja, ki ga je prestal v Gulagu, in trpljenja tisočev podobnih žrtev, ki jih je srečal tam, je postal Aleksander Solženicin eden od velikih pisateljev dvajsetega stoletja in eden od velikih sodobnih borcev za svobodo človeka.

Kar naredi pri Solženicinu najgloblji vtis, je njegova krščanska duhovnost. V Gulag je prišel kot ateist, ko pa je po več letih stopil iz njega, je bil kristjan. Kar je videl v sovjetskih koncentracijskih taboriščih, vključno preganjanje in umore desettisočev vernikov, ga je spremenilo za vedno[…].

Rad bi poudaril. Ljudje, ki vprašanja o človekovi resnici, svobodi in smislu, jemljejo resno, o njih ne bodo več molčali. Ne bodo mogli. Vedno bodo delali v skladu s tem, kar verujejo, pa čeprav za ceno svojega dobrega imena in življenja. Vera je vedno nekaj osebnega, a nikoli ni zasebna. Vedno ima družbene posledice ali pa ni resnična. Iz zato je vsaka definicija »strpnosti«, »tolerantnosti«, ki hoče napraviti vero za neko zasebno lastnost ali za skupek osebnih mnenj, ki jih imamo lahko doma, o katerih pa naj bi v javnosti molčali, obsojena na propad.

Mišljenje, ki sumniči vse, kar je versko, postaja že nova oblika nestrpnosti. Zadnji dve desetletji opažam, kako se ta vrsta posvetne nestrpnosti razrašča v naši družbi. Moderni, laični pogled na svet predpostavlja, da je vera isto kot praznoverje in potemtakem zmota, da ustvarja razdvojenost in konflikte in da je resnična svoboda dosegljiva le tako, da Boga izločimo iz javnosti.

Vendar, če izključimo Boga iz javnega govora, smo s tem izključili tudi edino avtoriteto, ki je višja od politične in ki edina zagotavlja svetost individualnosti. Če nas je dvajseto stoletje kaj naučilo, je to, da moderne države skušajo žreti svoje lastne ljudi in da jih ustavlja le odpor utemeljen v človeškem duhu in zasidran v višji avtoriteti – kar skoraj vedno pomeni versko pričevanje.

Dobro veste, da je v Združenih državah danes ’duhovnost’ silno popularna, medtem ko je vernost kritizirana. Zasebna duhovnost utegne biti kar zadovoljiva, a postane prav lahko nekaka izumiteljska izkušnja. Dejansko more beseda ’duhovnost’ pomeniti, karkoli bi kdo rad. Duhovnost je zasebna, je osebna in končno ni za posameznika nič bolj zahtevna, kot si on ali ona to želita.

Vernost, religioznost pa je povsem nekaj drugega. Beseda religioznost prihaja od latinske besede ’religare’, kar pomeni vezati. Religiozni verniki se navežejo na to, kar verujejo. Podredijo se skupnosti vernih s skupnim prepričanjem in upanjem. Skupnost vernih ima skupno zgodovino, ima pa tudi skupen namen in prihodnost, ki sta veliko močnejša od vsake politične avtoritete. To pa ima seveda posledice. Stališča posameznikov niso nevarna nobeni državi. Posamezniku lahko lažejo, mu grozijo, ga zapirajo ali ubijejo. Skupnost vernih pa za državo lahko predstavlja nevarnost. Verske priče imajo moč in verske skupnosti je veliko težje utišati ali ubiti.

Iz tega razloga so bile velike moderne ideologije, pa naj si bo to marksizem ali fašizem ali kult sebičnega in udobnega ateizma, vedno nezaupljive do veroizpovedi in so se jih bale, kar lahko vidimo dandanes tako v Evropi kakor v Združenih državah. Kar verujemo o Bogu, oblikuje to, kar verujemo o človekovi osebi. Kar pa verujemo o človekovi osebi, ima posledice, ki so socialne, gospodarske in politične.

Seveda verska nestrpnost ni le vprašanje odnosa vere do države. Lahko se pojavi, ko različne verske skupnosti tekmujejo za isto dušo in za isti prostor. To ustvarja nov vir problemov. V najboljšem primeru bodo verniki razumeli, da je isti Bog ustvaril oboje, verne in neverne in da isti Bog zagotavlja pravice in dostojanstvo obeh. V najslabšem primeru pa vidijo verniki v nevernih ali v različnih vernikih sovražnike, ki zaslužijo kazen.

Človeška zgodovina pozna veliko primerov verskega nasilja in nestrpnosti. S tem v zvezi lahko omenimo preganjanje Judov po kristjanih, muslimansko podjarmljanje kristjanov, vojne med protestanti in katoličani pa nasilje med muslimani in hinduisti. Veliko ljudi je v tej zgodovini greha in krivde uporabljalo Boga kot opravičilo za svoja zla dejanja, kar marsikoga odvrača od vere. Vendar naj bi nas razumevanje naše človeške grešnosti nagibalo, da bi živeli svojo vero globje in bolj dosledno, nikakor pa ne, da bi jo zapustili.

Mislim, da tudi beseda strpnost, ’toleranca’ predstavlja nekak problem. Toleranca pride iz latinske beseda ’tolerare’, ki pomeni nositi ali prenašati in ’tollere’, kar pomeni dvigati. Druge ljudi in njih prepričanja naj bi torej prenašali, z njimi ’potrpeli’ tako, kot nosimo neko breme ali kot prenašamo nadležen glavobol. Njen pomen je negativen. To ni krščanska krepost.

Kot katoličani imamo dolžnost, da smo do vseh ljudi, ne glede na njihovo prepričanje, pravični, dobrohotni, usmiljeni, potrpežljivi in da jih skušamo razumeti. Nam ni naročeno, naj jih ’prenašamo’, marveč da jih ljubimo, kar je veliko težja naloga. Jasno je, da je strpnost v demokraciji pomembno praktično načelo. V večini primerov je to dobro in potrebno. Vendar pa je greh biti strpen do laži o naravi človekove osebe. Enako težko zlo je strpnost do zla v družbi. In če uporabljamo strpnost kot izgovor, da ne ljubimo Jezusa in da o njem ne pričamo v našem osebnem življenju in v javnih dejanjih, to ni civilizirano dejanje. To je ena od oblik strahopetnosti.

Spomnimo se, da je srčnost, pogum ena od krščanskih kreposti. V pismu apostola Jakoba beremo: »Ne bodite samo poslušalci besede, temveč se po njej ravnajte, da ne boste sami sebe varali.« (1, 22). Na drugem mestu podobno trdi Jakob, da je: » /.../ vera brez del prazna.« (2, 20) In Jezus sam nam naroča: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, kar sem vam zapovedal.« (Mt 28, 19). Jezus ni rekel: »Storite to, razen če ste v šoli.« ali » ... razen če ste Američani.« Naročil je: »Naredite vse narode za moje učence.« In govoril je tebi in meni, prav zdaj, v našem času.

Kako naj bo omenjena Jezusova zapoved v skladu z idejami kot sta medverski dialog in mir? Katoličani, ki v resnici poglabljajo svoje krščanstvo, ki ga razumejo in ljubijo, verujejo naslednje:

1. Vsaka oseba, kot božji otrok, ustvarjen po Njegovi podobi, ima svoje nedotakljivo dostojanstvo in nekatere neodklonljive pravice. Nobena druga oseba ali oblast nima avtoritete, da bi tem pravicam delala nasilje.

2. Odkritosrčno spoštujemo sleherni drobec resnice in lepote, ki je utelešen v drugoverskih skupnostih. Ni dvoma, da nas vežejo družinske vezi z drugimi kristjani ter posebna spoštljivost do Judov, kot naših starejših bratov v veri. Prav tako moramo iskati in graditi medsebojno spoštovanje z muslimani, ki se priznavajo za potomce Abrahama. Naša dobra volja pa naj se raztegne do vseh izrazov človeštva, ki išče Boga, posebno še do velikih verskih tradicij vzhoda, kot so budizem in hinduizem.

3. Nikdar in nikoli ne bi smeli spregledati dejstva, da imajo vse vere nekaj elementov resnice, a niso vse enake. Samo Jezus Kristus je Gospod. Samo Jezus Kristus je pot, resnica in življenje in nihče ni rešen, razen po njem, in to celo ljudstva, ki ga ne poznajo ali ga ne sprejmejo po imenu. Ne obstaja druga pot do Očeta, razen po Jezusu Kristusu.

4. Le katoliška Cerkev je v vsej polnosti cerkev Jezusa Kristusa in zato uči z njegovo avtoriteto.

5. Cerkev ima dolžnost oznanjati Jezusa Kristusa in razlagati resnico božjega razodetja. Vendar ne sme nikogar siliti, da bi veroval resnico, ker bi s tem kršila človekovo osebno pravico in izdala sporočilo evangelija. Z drugimi besedami, vsak človek je svoboden, da sprejme ali zavrže odrešenjsko sporočilo.

6. Nenazadnje, vsak človek ima pravico do svobode vesti in resno dolžnost, da sledi svoji vesti. A vest se ne razvija v vakuumu. Vest ni nikdar le vaja o osebnih mnenjih in okusih. Vsaka oseba je dolžna oblikovati svojo vest v luči božje resnice. Za vse može in žene vseh starosti in kultur pa je resnica o Bogu in o človekovi osebi oznanjana v vsej polnosti samo v katoliški veri.

Izbira našega verskega prepričanja ni stvar le tega sveta, marveč tudi prihodnjega. Bog nas je ustvaril za nebesa, a tja lahko pridemo, če živimo kot žive priče, tukaj in zdaj. Naša dolžnost je slediti resnici, jo živeti in oznanjati drugim. To pomeni, da moramo spoštovati prepričanja in dostojanstvo drugih ljudi in sodelovati z njimi pri gradnji bolj človeškega sveta. Vendar ne smemo nikoli dovoliti, da bi nas to ustavljalo pri pričevanju in širjenju evangelija Jezusa Kristusa z našim slehernim dihom. Edina resnična garancija človekove svobode je Bog in najbolj ravna pot do Boga vodi skozi križ Jezusa Kristusa.

Prej sem omenil imena Edith Stein, Dietricha Bohnhofferja, člane gibanja Bele rože in Aleksandra Solženicina. Vabljivo bi bilo misliti o njih kot o junakih, ki so živeli v ekstremnih razmerah, v različnem času in zato daleč od naše izkušnje. Vendar danes je vaš čas in ta ni tako zelo drugačen.

Ko sem pred dvema letoma obiskal Kitajsko v imenu Komisije za versko svobodo, sta me presunili dve stvari. Prva je bila neizmeren porast krščanske vere v tej deželi. Druga pa je bila neznansko spretno in prefinjeno versko preganjanje s strani oblasti. Svet je lahko silno težaven kraj za ljudi, ki resnično iščejo Božje obličje. Severna Koreja, na primer, je skoraj iztrebila vernike iz vrst prebivalstva. V Iranu, Pakistanu, Egiptu, Sudanu, Bangladešu, Iraku in Savdski Arabiji so bili kristjani skozi stoletja predmet diskriminacije in preganjanja in tega še ni konec. To se dogaja prav zdaj, danes, med tem, ko vam govorim.

V Evropi je papež Benedikt XVI. svaril pred rastočo kulturo odpada in cinizma, ki jemlje človekovi naravi prirojeno naravnanost k vrednotam ter zanika kristjanom pravico sodelovati pri javnih debatah.

Pa tudi v Združenih državah se ozračje spreminja. Amerika je dežela, ki si je njeni ustanovitelji ne bi mogli predstavljati brez Boga in človeka, ki ga globoko oblikuje krščanska vera. Če pa berete New York Times in druge večje časopise ali poslušate nekatere od naših akademikov, znanstvenikov in političnih voditeljev, česa takega ne bi mogli opaziti. In če pregledate police vaše krajevne videoteke, boste našli dobesedno ducate filmov, ki prikazujejo vernike splošno – in katoličane še posebej – kot norce, hinavce ali še kaj slabšega.

In če te zdaj ta vrsta cenene, pop kulturne nestrpnosti ne pripravi do tega, da bi se postavil in branil svojo vero, potem bi se moral pošteno vprašati, kakšen katoličan hočeš biti. Zdaj niso časi za mlačne in omahljive vernike. Če praviš, da si katoličan, trdiš s tem, da si oseba z verskim prepričanjem. Potem to dokaži in ga živi do konca.

Verska nestrpnost je neke vrste bogokletje, ker kaže prezir do človekovega najglobljega iskanja smisla. Tako iskanje privede večino ljudi prej ali slej do Boga. Pravica častiti Boga in pravica delati, oznanjati in učiti, kar verujemo, brez strahovanja, je temeljna pravica človeške osebe. To je osnovni del človekovega dostojanstva. A teh pravic ne moremo braniti tako, da vržemo Boga iz naših javnih ustanov ali da ga izbrišemo iz našega civilnega slovarja. Demokracija je odvisna od svobodne, spoštljive in nenasilne tekme idej in celo Bog ima v tem razpravljanju pravico – v resnici ima prvenstveno pravico – do svojega glasu.

Če hočete služiti skupni blaginji in graditi boljšo prihodnost, potem ne zaklepajte svoje vere v omaro. Nikdar ne boste dosegli, kar hočete, če boste katoličani v privatnem življenju, v javnosti pa karkoli drugega. Zgodovino delajo ljudje s prepričanjem in s pogumom, ki strastno živijo to, o čemer so prepričani. Pot do miru med veroizpovedmi in do medverskega razumevanja zahteva, da živimo svojo vero globlje, bolj avtentično in ne bolj površno.

Čim bolj resnično ljubimo Cerkev in živimo našo katoliško vero z veseljem, ljubeznijo, pravičnostjo, usmiljenjem – pa tudi s pogumom, da zahtevamo od drugih ljudi in drugih verskih tradicij, da delajo isto – toliko bolj bo Bog ljubezni bival v naši sredi. In On edini je pot, ki vodi k miru.

ŽIVIVA SKUPNO, LJUBI JEZUS,

BREZ TEBE MANJKA MI MOČI,

S TEBOJ SE NE BOJIM VIHARJEV,

ČE MOJ ČOLNIČEK VODIŠ TI.

MOLIVA SKUPNO, LJUBI JEZUS,

IN NAJIN KLIC PRODRE V NEBO,

ČE S TABO MOLIM, VEČNI OČE

GOTOVO ME USLIŠAL BO.

DELIVA DELO, LJUBI JEZUS,

Obhajanje besednega bogoslužja v maši

1. Deli in obredi besednega bogoslužja

11. »Glavni del besednega bogoslužja je branje Svetega pisma in spevi med berili; homilija, veroizpoved in prošnje za vse potrebe pa ga dopolnjujejo in sklepajo.«25

a) Svetopisemska berila

12. Mašno opravilo ne sme biti brez beril iz Svetega pisma in brez spevov, ki so iz njega vzeti; tega ni dovoljeno opuščati, krajšati ali, kar bi bilo še huje, nadomestiti z drugimi, nesvetopisemskimi berili.26 V tej zapisani Božji besedi namreč še zdaj »Bog govori svojemu ljudstvu,«27 ki v vsakodnevnem stiku s Svetim pismom v luči vere postaja poslušno Svetemu Duhu, da more s krepost­nim življenjem pred svetom izpričevati Kristusa.

13. Branje evangelija je vrhunec besednega bogoslužja. V skladu z izročilom se zbrano občestvo nanj pripravi z drugi­mi berili, ki so najprej iz Stare nato iz Nove zaveze.

14. Predvsem je potrebno, da bralci berejo glasno, razločno in razumljivo; samo tako bodo zbranim vernikom prav posredovali Božjo besedo, ki je v berilih. Berila, vzeta iz odobrenih izdaj28 se lahko pojejo, kolikor je to v skladu z značajem posameznega jezika, vendar tako, da petje ne zamegli besed, ampak jih še bolj poudari. Kadar jih pojemo v latinščini, se je treba ravnati po napevu, ki je predpisan v Redu mašnega petja.29

15. Kratka in jedrnata opozorila so v besednem bogoslužju lahko pred berili, zlasti pred prvim. Zelo pa je treba paziti na literarno vrsto teh opozoril. Morajo namreč biti preprosta, usklajena z besedilom, kratka, skrbno priprav­ljena in različna glede na to, v kakšno besedilo uvajajo.30

16. Pri maši z ljudstvom je berila treba vedno brati pri am­bonu.31

17. Med obredi besednega bogoslužja je treba zelo paziti na znamenja spoštovanja, ki smo ga dolžni branju evangelija.32 Kjer je na voljo evangeljska knjiga, ki jo je v začetnem obredu v sprevodu nesel diakon ali bralec,33 je zelo primerno, da jo diakon, ali, če ga ni, duhovnik vzame z oltarja34 in jo nese k ambonu tako, da gredo pred njim strežniki s svečami in ka­dilom ali drugimi znamenji spoštovanja, ki so v navadi. Verniki medtem stojijo in z vzklikanjem Gospodu »aleluja« počastijo evangeljsko knjigo. Diakon, ki bo bral evangelij, sklonjen prosi voditelja obreda za blagoslov in ga prejme. Če ni diakona, duhovnik pred oltarjem sklonjen tiho moli: »Vsemogočni Bog, očisti mi srce in ustnice ... «35

Tisti, ki bo oznanil evangelij, pri ambonu pozdravi ljudstvo, ki že stoji, napove začetek evangelija, se pokriža na čelu, ustih in prsih. Če se uporablja kadilo, knjigo pokadi, potem pa bere ali poje evangelij. Na koncu knjigo poljubi in tiho izgovori predpisane besede.

Pozdrav, napoved »Iz svetega evangelija« in »Kristusov evangelij« na koncu je primerno zapeti, da ljudstvo prav tako odgovori s petjem, čeprav sicer evangelij beremo. Na ta način poudarimo pomembnost evangelija in spodbudimo vero po­slušalcev.

18. Na koncu branja lahko zaključek »Božja beseda« ali »Kri­stusov evangelij« zapoje kak pevec, ne le tisti, ki je odlomek bral, odgovorijo pa vsi navzoči. Zbrano občestvo tako počasti sprejeto Božjo besedo v veri in duhu zahvale.

b) Spev z odpevom

19. Spev z odpevom, ki mu pravimo tudi stopniški spev in je »sestavni del besednega bogoslužja«,36 je liturgično in pastoralno zelo pomemben. Zato je treba vernike stalno pouče­vati, kako naj sprejemajo Božjo besedo, ki govori v psalmih, in kako naj te psalme spreminjajo v molitev Cerkve. »To se bo lažje zgodilo, če si bodo kleriki skrbneje prizadevali, da bi do­jeli globljo vsebino psalmov v tistem pomenu, v kate­rem se uporabljajo v svetem bogoslužju, in ga s primernim načinom poučevanja posredovali vsem vernikom.«37

Lahko si pomagamo tudi s kratkimi opozorili, v katerih razložimo izbor in sklad­nost psalma in odpeva z berili.

20. Spev z odpevom naj bi običajno peli. Poznamo dva na­čina petja psalma po prvem berilu: z odpevanjem in neprekinjeno. Pri petju z odpevom, ki mu je v skla­du z možnostmi treba dati prednost, psalmist ali pevec psalma poje kitice psalma, celotno občestvo pa sodeluje z odpevom. Pri petju brez odpeva pa poje psalm psalmist ali pevec psalma sam, brez vmesnega odpevanja ljudstva, ki samo posluša; lahko pa pojejo psalm tudi vsi skupaj.

21. Petje psalma ali tudi samo odpeva zelo pomaga, da do­jamemo duhovni pomen psalma in ga lažje premišljujemo.

V skladu z različnimi kulturami si je treba na vse načine prizadevati, da bi pospe­ševali petje občestva; predvsem je treba uporabiti možnosti, ki so v Redu maš­nih beril38 predvidene glede odpevov za različne čase cerkvenega leta.

22. Če psalma po berilu ne pojemo, ga je treba brati na način, ki bo čim bolj pri­meren za premišljevanje Božje be­sede.39

Spev z odpevom naj poje ali bere pri ambonu psalmist ali pevec.40

c) Vzklik pred evangelijem

23. Tudi »aleluja« ali, glede na čas cerkvenega leta, vrstica pred evangelijem je »samostojen del obreda«,41 s katerim zbrani verniki sprejmejo Gospoda, ki jim bo govoril, ga pozdra­vijo in s petjem izpovedo svojo vero.

»Alelujo« in vrstico pred evangelijem je treba peti. Pri tem vsi stojijo; peti mora vse zbrano ljudstvo, ne pa samo pevec, ki petje začenja, ali zbor.42

d) Homilija

24. Konstitucija o bogoslužju 2. vatikanskega cerkvenega zbora je zelo priporočila, za nekatere priložnosti pa celo ukaza­la homilijo, ki je del besednega bogoslužja43 in v kateri v cerk­venem letu na podlagi svetega besedila razlagamo verske resni­ce in pravila krščanskega življenja. Navadno naj jo ima tisti, ki opravilo vodi.44 Njen namen je, da bi oznanjena Božja beseda hkrati z evharističnim bogoslužjem bila kakor »oznanjevanje čudovitih Božjih del v zgodovini odrešenja, to se pravi v Kristu­sovi skrivnosti.«45 V mašni daritvi se namreč izvršuje Kristu­sova velikonočna skrivnost, ki jo oznanjajo berila in homi­lija.46 Kristus je namreč v oznanjevanju svoje Cerkve vedno navzoč in dejaven.47

Homilija naj zato razlaga besedilo oznanjene Božje besede ali pa drugo litur­gično besedilo,48 zbrane vernike mora voditi k dejavnemu obhajanju evharistije, da bodo »zvesto živeli, kar so v veri sprejeli«.49 Taka živa razlaga prebrane Božje besede bo hkrati z opravilom Cerkve postala bolj učinkovita, če bo homilija res sad pre­mišljevanja, skrbno pripravljena, ne pre­dolga ne prekratka in prilagojena vsem navzočim, tudi otrokom in manj poučenim.50

Pri somaševanju naj ima homilijo navadno glavni mašnik, lahko pa eden izmed somaševalcev.51

25. Ob določenih dnevih, namreč ob nedeljah in zapoveda­nih praznikih, in sicer tudi pri mašah, ki so prejšnji dan zvečer, mora biti homilija pri vseh mašah, pri katerih je navzoče ljudstvo­.52 Homilijo je treba imeti tudi pri mašah z otroki in pri mašah posebnih skupnosti.53

Homilija se zelo priporoča ob delavnikih v adventu, postu in velikonočnem času za vernike, ki se redno udeležujejo maše, in ob drugih prazničnih dneh in prilož­nostih, ko ljudje v več­jem številu pridejo v cerkev.54

26. Mašnik ima homilijo pri sedežu, stoje ali sede, ali pri ambonu.55

27. Od homilije morajo biti povsem ločena kratka oznanila, če so morda potrebna; zanje je primeren čas po prošnji po obhajilu.56

e) Sveta tihota

28. Besedno bogoslužje je treba obhajati tako, da podpira premišljevanje. Zato se je treba izogibati vsakršnemu hitenju, ki ovira zbranost. Pogovor med Bogom in ljudmi, ki ga spod­buja Sveti Duh, potrebuje kratke trenutke tihote, prilagojene zbranemu občestvu, da je mogoče sprejeti Božjo besedo v srce in nanjo primerno odgovoriti v molitvi.

Ti trenutki tihote so v besednem bogoslužju lahko npr. pred začetkom tega bogoslužja, po prvem in drugem berilu in po homiliji.57

f) Izpoved vere

29. Veroizpoved, ki jo je treba izreči, kakor določajo predpisi, je v mašnem obredu zato, da bogoslužni zbor pritrdi in odgovori na Božjo besedo, ki so jo slišali v branju in v homiliji, in da si, preden začno obhajati evharistijo, prikličejo v spomin vodilo vere po obrazcu, ki ga je potrdila Cerkev.58

g) Prošnje za vse potrebe

30. Na Božjo besedo odgovorijo zbrani verniki na svojstven način s prošnjami za vse potrebe. V njeni luči redno molijo za potrebe vse Cerkve in krajevnega občestva, za blagor sveta, za tiste, ki jih tarejo različne stiske in za posamezne skupine ljudi.

Pod vodstvom mašnika diakon, strežnik ali kdo izmed vernikov na primeren način napoveduje kratke in z modro svobodo sestavljene molitvene namene. S temi proš­njami »izvršuje ljudstvo nalogo svojega duhovništva in prosi za vse ljudi«;59 s tako povzetimi sadovi besednega bogoslužja bo lažji prehod na evharistično bogoslužje.

31. Prošnje za vse potrebe vodi mašnik pri sedežu, molitve­ne namene pa se bere pri ambonu.60

Zbrano občestvo se udeležuje prošenj stoje tako, da moli ali poje skupni vzklik po napovedanih namenih, ali tako, da tiho moli.61

2. Kaj je potrebno za pravilno obhajanje besednega bogoslužja

a) Prostor za oznanjevanje Božje besede

32. V cerkvi mora biti vzvišen, stalen, primerno urejen in lep prostor, ki bo ustrezal dostojanstvu Božje besede, jasno klical vernikom v zavest, da sta v maši pripravljeni miza Božje besede in miza Kristusovega telesa,62 in bo kar najbolj omo­gočal ljudem, da bodo med besednim bogoslužjem lahko zbra­no poslušali. Zelo se je treba potru­diti, da bo ambon v vsaki cerkvi prilagojen njeni ureditvi in usklajen z oltarjem.

33. Spodobi se, da je ambon primerno okrašen, bodisi stal­no, če je tako narejen, ali samo včasih, zlasti ob slovesnejših dnevih.

Ker je ambon kraj, s katerega služabniki oznanjajo Božjo besedo, mora biti po svoji naravi določen samo za berila, psalm z odpevom in velikonočno hvalnico. Tudi homilijo in prošnje za vse potrebe je mogoče imeti pri ambonu, ker sta ta dva dela tesno povezana s celotnim besednim bogoslužjem. Manj pri­merno pa je, da bi pri ambonu nastopali drugi, npr. razlagalec, voditelj ljudskega petja ali zborovodja.63

34. Včasih mora biti pri ambonu več ljudi, zato mora biti dovolj velik, da bo mogel ustrezati posameznim opravilom. Po­skrbeti je treba, da imajo bralci na njem dovolj svetlobe za branje in da lahko uporabljajo sodobne tehnične naprave, če so potrebne, da jih morejo verniki dobro slišati.

b) Knjige, ki so potrebne za oznanjevanje Božje besede

35. Knjige, iz katerih beremo berila Božje besede, naj prav tako kot bogoslužni služabniki, sveta opravila, kraji in druge reči opozarjajo poslušalce, da je navzoč Bog, ki govori svojemu ljudstvu. Zato je treba poskrbeti, da bodo tudi knjige, ki so v svetem opravilu znamenja in simboli nadnaravnih skrivnosti, res dostojne in lepe.64

36. Oznanjevanje evangelija je vedno vrhunec besednega bogoslužja, zato je za­hodno in vzhodno liturgično izročilo ved­no poznalo neko razliko med knjigami z berili. Evangeljsko knjigo so vedno izdelovali zelo skrbno, jo krasili in častili bolj kot kako drugo ali druge knjige. Zato je zelo primerno, da imajo tudi v našem času vsaj stolnice, večje in bolj obiskovane župni­je in cerkve lepo okrašeno evangeljsko knjigo, različno od drugih lekcionarjev. Po cerkvenih določbah dobi to knjigo v roke diakon pri posvetitvi, novemu škofu pa jo položijo na glavo pri posvetitvi.65

37. Zaradi dostojanstva Božje besede naj ne bi namesto lekcionarjev, ki so name­njeni bogoslužju, uporabljali drugih pastoralnih pripomočkov kot so npr. listi, ki jih potrebujejo verniki za pripravo na branje ali za osebno premišlje­vanje.

Tretje poglavje

Opravila in službe pri mašnem besednem bogoslužju

1. Služba voditelja v besednem bogoslužju

38. Voditelj besednega bogoslužja je vedno prvi v vrsti tistih, ki so dolžni oznanjati sporočeno Božjo besedo; čeprav tudi sam posluša to besedo, ki jo berejo drugi, zlasti s homilijo posreduje vernikom v njej vsebovano hrano. Sam ali po drugih poskrbi, da se Božja beseda oznanja na primeren način, sebi pa navadno prihrani pravico, da sestavi nekatera opozorila, s katerimi vernikom omogoči, da bodo bolj pozorno poslušali, zlasti pa da ima homilijo, ki naj poslušanju Božje besede podeli večjo rodovitnost.

39. Potrebno je torej, da voditelj opravila zelo dobro pozna zgradbo Reda beril, da bo znal spodbuditi sadove v srcih vernikov; razen tega se mora z molitvijo in študijem dodobra poglobiti v med­sebojno primernost in povezanost različnih odlomkov besed­nega bogoslužja; tako bo razpored beril lahko postal vir spo­znavanja za Kristusovo skrivnost in njegovo odrešilno delo.

40. Voditelj naj rad uporablja različne možnosti, ki so v lekcionarjih glede beril, odpevov, psalmov z odpevi, vzklikov pred evangelijem.66 To mora delati spo­ra­zumno67 z vsemi, ki imajo besedo, ­pri tem pa upošteva tudi vernike glede vsega tistega, kar zadeva njih.68

41. Svojo dolžnost in službo Božje besede opravlja voditelj tudi takrat, ko ima homi­lijo.69 Z njo uvaja svoje brate v modro razumevanje Svetega pisma, odpira srca vernikov k hvaležnosti za čudovita Božja dela, zlasti pa hrani vero navzočih, da pri svetem opravilu beseda po Svetem Duhu postane zakrament; končno jih pripravlja na sadu poln prejem obhajila in jih vabi, naj sprejmejo zahteve krščanskega živ­ljenja.

42. Naloga voditelja je tudi ta, da včasih uvede vernike v besedno bogoslužje z opozo­rili pred branjem beril.70 Ta opo­zorila lahko pomagajo zbranemu občestvu, da bolje prisluhne Božji besedi, saj spodbujajo h kreposti vere in pripravljenosti za dobro. To svojo nalogo lahko opravi tudi po drugih, npr. po diakonu ali razlagalcu.71

43. Voditelj vodi tudi prošnje za vse potrebe in tako vernike usmeri v evharistično bogoslužje.72 Kolikor je mogoče, naj z uvodnim povabilom in sklepno molitvijo poveže berila in homilijo.

2. Opravilo vernikov v besednem bogoslužju

44. Božje ljudstvo se po Kristusovi besedi zbira, raste in hrani. »To velja še posebej za besedno bogoslužje v mašnem obredu, kjer se neločljivo družijo oznanjevanje Gospodove smrti in njegovega vstajenja ter odgovor poslušajočega ljudstva in daritev, s katero je Kristus zapečatil novo zavezo v svoji krvi; te daritve se udeležujejo verniki s svojo molitvijo in s prejemanjem Zakramenta.«73 »Ne le ob branju tega, kar je zapisano v naše poučenje (Rim 15,4), ampak tudi kadar Cerkev moli ali poje ali dela, se namreč vera udeležencev hrani in njihova srca živo usmerjajo k Bogu, da bi mu izkazovali duhovno službo ter njegovo milost prejemali v obilnejši meri.«74

45. Tudi zdaj zbrani kristjani v besednem bogoslužju s poslušanjem v veri spre­jemajo od Boga besedo zaveze. Tej besedi pa morajo z isto vero odgovoriti, da bi tako vedno bolj posta­jali ljudstvo nove zaveze.

Božje ljudstvo ima pravico, da v obilni meri sprejema duhovni zaklad Božje besede. K temu prispevajo tudi razpored beril, homilija in pastoralno prizadevanje.

Pri mašnem opravilu naj verniki poslušajo Božjo besedo z notranjim in zunanjim spoštovanjem, ki bo v njih rodilo vsak dan bogatejše sadove duhovnega življenja in jih vedno tesneje vključevalo v skrivnost, ki se obhaja.75

46. Verniki naj se zavedajo, da je Kristus navzoč v Božji besedi, »tako da on sam govori, kadar se v Cerkvi bere Sveto pismo, kakor še posebno pod evharističnima podo­bama;«76 zaradi obojega bodo bolj zavzeto obhajali obred Gospodovega spo­mina.

47. Za sprejem Božje besede in za njeno rodovitnost v kr­ščanskem življenju je potrebna živa vera,77 to vero pa nenehno spodbuja poslušanje Božje besede.

Sveto pismo je zlasti v branju pri bogoslužju vir življenja in kreposti, saj pravi apostol, da je evangelij moč in rešitev vsakomur, ki veruje;78 ljubezen do Svetega pisma je torej vir moči in prenove za vse Božje ljudstvo.79 Zato naj se vsi verniki dobro pripravijo, da bodo Božjo besedo z veseljem poslušali.80 Ko Cerkev oznanja Božjo besedo in jo udejanja v življenju, po delovanju Svetega Duha razsvetljuje vernike in jih vabi, da bi uresničili celotno Kristusovo skrivnost.81 V veri sprejeta Božja beseda spodbuja in nagiba srce k spreobrnitvi in k življenju, ki ga ožarja vera posameznikov in občestva,82 saj je hrana kr­ščanskega življenja in vir molitve celotne Cerkve.83

48. Tesna povezanost besednega bogoslužja z evharističnim pri mašnem opravilu vabi vernike, da se svetega opravila ude­ležujejo prav od začetka,84 in to pazljivo, pozorno in, kolikor je mogoče, pripravljeni na poslušanje predvsem s prej pridoblje­nim globljim poznavanjem Svetega pisma. Ta povezanost bo tudi spodbudila željo, da bi si pridobili bogoslužno razumevanje prebranih besedil in bi nanje odgovarjali s petjem.85

Takšno poslušanje in premišljevanje Božje besede bo omo­gočilo vernikom, da bodo nanjo dejavno odgovorili polni vere, upanja in ljubezni, molitve in darovanja samega sebe, in to ne le med svetim opravilom, ampak tudi v vsem svojem krščan­skem življenju.

3. Službe v besednem bogoslužju

49. Po bogoslužnem izročilu opravljajo službo branja sveto­pisemskih beril pri maši služabniki, to je bralci in diakon. Če ni diakona ali drugega duhovnika, naj bere evangelij mašnik,86 če niti bralca ni, bere tudi vsa berila.87

50. Pri mašnem besednem bogoslužju je služba diakona, da oznani evangelij, da ima včasih, če je primerno, tudi homi­lijo, in da ljudem napoveduje molitvene namene pri prošnjah za vse potrebe.88

51. »Bralec ima pri obhajanju evharistije svojo lastno služ­bo, ki jo mora sam oprav­ljati, čeprav so navzoči pomočniki višje vrste.«89 Službo bralca, podeljeno s posebnim obredom, je treba spoštovati. Če so na voljo bralci, postavljeni v to služ­bo, naj svojo službo opravljajo vsaj ob nedeljah in praznikih, zlasti pri glavnem opravilu. Zaupati jim je mogoče tudi pomoč pri urejanju besednega bogoslužja in, kadar je potrebno, skrb za pripravo drugih vernikov, ki bodo včasih poklicani za branje beril pri maš­nem opravilu.90

52. Bogoslužni zbor potrebuje bralce, tudi če niso postav­ljeni v to službo. Treba je poskrbeti, da bo na voljo nekaj sposobnih ­vernih laikov, ki bodo mogli opravljati to službo.91 Kadar je bralcev več in je treba brati več beril, je primerno, če si berila razdelijo med seboj.

53. Pri mašah brez diakona naj službo napovedovalca mo­litvenih namenov pri prošnjah za vse potrebe, zlasti če jih pojemo, opravi prvi pevec, bralec ali kdo drug.92

54. Kadar gre pri mašah z ljudstvom k ambonu brat Božjo besedo drug duhovnik, diakon in v službo postavljeni bralec, mora biti oblečen v bogoslužno obleko, pri­merno svoji službi. Drugi, ki samo včasih ali tudi redno opravljajo službo bralca, gredo k ambonu lahko v navadni obleki, treba pa se je ravnati po krajevnih običajih.

55. »Da bodo verniki ob poslušanju božjih beril prisrčno in živo doživeli vsebino Svetega pisma, morajo biti bralci, določeni za tako veliko službo, tudi če niso bili vanjo posebej postav­ljeni, zares sposobni in dobro pripravljeni.«93

Ta priprava mora biti predvsem duhovna, potrebna pa je tudi t. i. tehnična pri­prava. Duhovna priprava obsega vsaj dvojno vzgojo: biblično in liturgično. Biblična vzgoja mora težiti k temu, da bodo bralci sposobni razumeti berila v med­sebojni povezavi in v luči vere sposobni doumeti, v čem je jedro razodetega sporočila. Liturgična vzgoja mora dati bral­cem vsaj nekaj zmožnosti za dojemanje smisla in ureditve be­sednega bogoslužja ter razlogov za povezanost besednega in evha­ristič­nega bogoslužja. Tehnična vzgoja mora bralce vedno bolj usposabljati za umetnost branja vpričo ljudstva bodisi z živim glasom bodisi prek sodobnih priprav za ojače­vanje glasu.

56. Psalmistu ali pevcu psalma pripada petje psalma ali drugega svetopisemskega slavospeva z odpevom ali brez odpeva, stopniškega speva in »aleluje« ali drugega speva med berili. »Alelujo« ali drug spev lahko sam začne, če je primerno.94

Za opravljanje službe psalmista je zelo prav, če bi v vsakem cerkvenem občestvu imeli laike, ki bi bili usposobljeni za petje psalmov in bi znali dobro in razločno izgovarjati. Kar je bilo prej po­vedano o vzgoji bralcev, velja tudi za pevce psalmov.

57. Tudi razlagalec opravlja pravo liturgično službo, ko zbranim vernikom s pri­mernega mesta govori ustrezne razlage in opozorila, ki naj bodo jasna, trezna, skrbno pripravljena, redno napisana in jih je mašnik prej odobril.95

2. Bogoslužje Božje besede

a) Posebna značilnost Božje besede v bogoslužnem opravilu

4. V bogoslužnih opravilih ne oznanjamo Božje besede na en sam način9 niti Božja beseda ne dosega src poslušalcev vselej enako učinkovito: zmeraj pa je v svoji besedi navzoč Kristus,10 ki izvršuje skrivnost odrešenja, posvečuje ljudi in Očetu izka­zuje popolno češčenje.11

Božja beseda nenehno obnavlja in deli dobrine odrešenja, ki prav v bogoslužnem opravilu dosega svoje polno uresničenje. Zato bogoslužno opravilo na trajen, poln in učinkovit način posreduje Božjo besedo.

Tako je v bogoslužju stalno na voljo Božja beseda; v moči Svetega Duha je vselej živa in učinkovita12 in razodeva dejavno Očetovo nezmanjšano učinkovito ljubezen do ljudi.

b) Božja beseda v redu odrešenja

5. Ko Cerkev v bogoslužnem opravilu bere Staro in Novo zavezo, oznanja eno in isto Kristusovo skrivnost.

Nova zaveza se namreč v Stari skriva, Stara pa v Novi razkri­va.13 Kristus je torej središče in polnost vsega Svetega pisma in vsega bogoslužja,14 zato mora iz teh studencev črpati vsakdo, ki išče odrešenje in življenje.

Kolikor globlje kdo prodre v bogoslužno opravilo, toliko bolj bo tudi cenil vred­nost Božje besede; kar velja za eno, je mogoče trditi tudi za drugo; z obojim obha­jamo Kristusovo skrivnost, ki se pri vsakem ponavzočuje na svojski način.

c) Božja beseda v udeležbi vernikov pri bogoslužju

6. Pri bogoslužnem opravilu Cerkev zvesto odgovarja tisti »Amen«, ki ga je Kristus, srednik med Bogom in ljudmi, enkrat za vselej izgovoril takrat, ko je prelil svojo kri in tako v Svetem Duhu vtisnil božji pečat Novi zavezi.15

Kadar Bog sporoča svojo besedo, vedno pričakuje odgovor, ki vsebuje poslušanje in češčenje »v duhu in resnici« (Jn 4,23). Sveti Duh povzroči, da ta odgovor postane učinkovit, kadar to, kar slišimo v bogoslužnem opravilu, uresničimo tudi v življe­nju, v skladu z besedami: »Bodite izpolnjevalci besede, ne le poslušalci« (Jak 1,22).

Drža telesa, kretnje in besede, ki sestavljajo bogoslužno opravilo in izražajo sodelovanje vernikov, dobivajo svoj pomen ne samo iz človeškega življenja, od koder so zajete, ampak iz Božje besede in zamisli odrešenja, na katero se nanašajo. Zato se verniki tem bolje udeležujejo bogoslužja, kolikor bolj si ob poslušanju takrat oznanjene Božje besede prizadevajo, da sprejmejo v Kristusu učlovečeno Božjo Besedo in z nravnim življenjem uresničijo, kar so obhajali v bogoslužju, prav tako pa se potrudijo, da bi svoje življenje prelili v bogoslužna opra­vila.16

3. Beseda v življenju ljudstva »zaveze«

a) Božja beseda v življenju Cerkve

7. Cerkev se zida in raste s poslušanjem Božje besede, zna­menja v bogoslužnem opravilu pa na skrivnostno resničen način predstavljajo čudovita Božja dela, ki jih je Bog nekoč na različne načine izvrševal v zgodovini odrešenja. Prek zbora vernih, ki obhajajo bogoslužje, Bog znova dosega, da se njegova beseda širi in proslavlja ter se njegovo ime razglaša med na­rodi.17

Kadar Cerkev, zbrana v Svetem Duhu pri bogoslužnem opravilu,18 oznanja Božjo besedo, se zaveda, da je prav ona tisto novo ljudstvo, v katerem je končno dopolnjena in dovršena nekoč sklenjena zaveza. Vsi kristjani, ki so pri krstu in birmi v Svetem Duhu postali glasniki Božje besede, pa morajo zato, ker so bili deležni milosti poslušanja, vsaj s pričevanjem svojega življenja ozna­njati Božjo besedo v Cerkvi in svetu.

Božja beseda, oznanjena pri obhajanju Božjih skrivnosti, se ne dotika samo sedan­jega življenja, ampak tudi preteklih in bodočih razmer. Po njej naj bi se naše upanje tako utrdilo v pričakovanju, da bi v spremenjenih okoliščinah življenja imeli srca zasidrana tam, kjer je resnično veselje.19

b) Božja beseda v razlagi Cerkve

8. Kristus je hotel, da se novo Božje ljudstvo čudovito odlikuje po raz­ličnosti posa­meznih udov; različne so namreč službe in različna opravila, ki jih ima vsakdo glede na Božjo besedo. Verniki besedo poslušajo in premišljujejo, razlagajo pa jo samo tisti, ki so po posvečenju svetega reda prejeli učiteljsko službo ali jim je bila ta služba zaupana.

Cerkev tako s svojim naukom, življenjem in bogočastjem nadaljuje in vsem rodovom predaja naprej vse, kar sama je, in vse, kar veruje, da bi v teku časov vedno bolj težila k polnosti Božje resnice, dokler se v njej ne izpolnijo Božje besede.20

c) Povezava med oznanjeno Božjo besedo in delovanjem Svetega Duha

9. Delovanje Svetega Duha je potrebno, da bi Božja beseda v srcih res povzročila to, kar ušesa slišijo. Po njegovem navdihu in z njegovo pomočjo postane Božja beseda temelj bogoslužja, vodilo in pomoč našemu življenju.

Sveti Duh ne le začenja, spremlja in nadaljuje celotno bogo­služno opravilo, ampak tudi vsakemu človeku navdi­huje v srce,21 kar je bilo ob oznanjanju Božje besede izrečeno celotnemu zboru verni­kov; med udeleženci utrjuje edinost, množi različnost darov in spodbuja vsakovrstno delovanje.

č) Tesna povezanost Božje besede z evharistično skrivnostjo

10. Cerkev je enako spoštovala Božjo besedo in evharistično skrivnost, čeprav ni vedno obojega gojila v enaki meri. Hoče tudi in določa, da se to spoštovanje povsod še naprej izkazuje, saj po zgledu svojega ustanovitelja nikoli ni nehala obhajati velikonočne skrivnosti, ko je pri skupnih shodih brala, »kar je bilo o njem v vseh pismih« (Lk 24,27). Tako je nadaljevala delo odrešenja s sveto evharistijo in zakra­menti, kajti »oznanjevanje besede se zahte­va tudi pri delitvi zakramentov, saj gre za zakramente vere, ki se z besedo rodi in v njej dobiva hrano«.22

Cerkev se duhovno hrani z obeh miz,23 odtod napreduje v nauku in se vedno bolj posvečuje. V Božji besedi se oznanja Božja zaveza, v evharistiji pa se nova in večna zaveza obnavlja. V besednem bogoslužju se spominjamo zgodovine odrešenja, v evharističnem pa ista zgodovina postane navzoča v zakra­mentalnih bogoslužnih znamenjih.

Zato je vedno treba imeti pred očmi, da Božja beseda, ki jo beremo in oznanjamo pri bogoslužju, vodi k daritvi zaveze in zahvalnemu obedu, to je k evharistiji kot svojemu cilju. Obhajanje maše, med katerim poslušamo besedo in darujemo ter prejemamo evharistijo, je eno samo bogoslužno dejanje.24 Z njim dajemo Bogu hvalo, človeku pa posredujemo polnost od­rešenja.

Splošna načela

za bogoslužna opravila Božje besede

1. Uvodne ugotovitve

a) Pomen Božje besede v bogoslužnem opravilu

1. O pomenu Božje besede in o nujnosti vključevanja Svetega pisma v vsakem bogo­služnem opravilu je bilo že veliko tehtnega povedanega na 2. vatikanskem cerkvenem zboru,[i] v papeških dokumentih2 in v različnih listinah, ki so jih po koncilu objavili uradi apostolskega sedeža.3 Nekatera važnejša načela so bila na primeren in kratek način razložena tudi v predhodnih navodilih Reda mašnih beril iz leta 1969.4

Ob novi izdaji tega Reda mašnih beril pa je priložnost, da obja­vi­mo obsežnejša in primernejša predhodna navodila kot odgovor na različne prošnje, naj bi ta načela še podrobneje razložili. V njih je v uvodu na splošno potrjena tesna pove­zanost Božje besede in bogoslužnega opravila,5 nato prvi del posebej govori o Božji besedi pri maši, v drugem delu pa je razložena ureditev razporeda mašnih beril.

b) Izrazi, s katerimi označujemo Božjo besedo

2. Določitev izrazov je najbrž potrebna zato, da bi bilo raz­pravljanje povsem jasno in pregledno. Vendar v teh predhod­nih navodilih uporabljamo iste izraze, ki v kon­cilskih in po­koncilskih dokumentih pomenijo knjige, napisane po navdihu Svetega Duha. Zato govorimo o Svetem pismu in o Božji besedi kot o isti stvari, da se izog­nemo sleherni zmedi v pojmih in stvareh.6

c) Bogoslužni pomen Božje besede

3. Bogat zaklad Božje besede v različnih svetih opravilih in pri različnih shodih vernikov, ki se teh opravil udeležujejo, pride na čudovit način do veljave, ko se v enem letu spominja­mo različnih Kristusovih skrivnosti ali ko obhajamo zakra­mente in zakramentale Cerkve ali ko vsak vernik zase prisluhne osebnemu delovanju Svetega Duha.7 Tako postane bogoslužno opravilo, ko je tesno povezano in pod­krepljeno z Božjo besedo, znova dogodek in obogati to besedo z novim pomenom in učinkovitostjo. Bogoslužje Cerkve se tako zvesto ravna po tistem načinu branja in razlaganja Svetega pisma, ki ga je uporabljal Kri­stus, ko je ob svojem prihodu, ki ga je imenoval »danes«, vabil k modri uporabi vsega Svetega pisma.8

Internet je medij, ki ga večina, predvsem mlajša generacija, redno uporablja. S čedalje večjim razmahom je ta medij postal tudi eno izmed sredstev evangelizacije. Naša župnija ne želi zaostajati, zato stopa na svetovni splet, da bi bile naše strani v pomoč pri verskem poglabljanju in izobraževanju.

Človek je iskalec; na internetu tudi, in tako so take in podobne spletne strani možnost, da najde del novega v sebi, del tistega, kar je Bog položil vanj že ob stvarjenju. Mnoge koristne informacije, ki jih najdemo na spletu, odpirajo nove dimenzije in spoznanja.

Zavedati pa se moramo, da glede osebnega odnosa do Boga zgolj in samo spletna informacija ni dovolj. Od tu naprej je potrebno ta odnos vztrajno graditi. Najbolj intimna človekova srečanja z Bogom so najprej v zakramentih, predvsem v sveti evharistiji. Obisk cerkve, svete maše, Jezusa v Najsvetejšem, svete spovedi, osebna molitev, dobra dela... bodo še naprej ostala temelj našega odnosa z Bogom.

Ker nam je Bog dal razum, talente, različna spoznanja, tudi mi svetovni splet uporabljamo kot dober pripomoček na svoji poti zveličanja.