|
| | Zvesta ljubezen |
|
Bilo je delovno jutro, v bolnišnici, približno ob 8.30, ko je starejši gospod (imel je okoli 80 let) prišel na urgenco, da bi mu odstranili šive iz njegovega palca. Rekel je, da je v naglici, ker je nekje zmenjen ob 9h. Ko sem vzel njegove podatke in ga pospremil do sedeža v čakalnici, sem vedel da bo minila vsaj ena ura, preden ga bo njegov zdravnik lahko pregledal. Opazoval sem, kako je gledal na uro in se odločil - glede na to da nisem bil zaseden – poskrbeti za njegovo rano. Ugotovil sem, da je bila rana dobro zaceljena; zato sem se pogovoril z enim od zdravnikov, ki je odobril mojo prošnjo in dobil potrebno orodje za odstranitev šivov.
Med delom sva se začela pogovarjati. Vprašal sem ga, če je imel naročen sestanek s katerim od zdravnikov, ker se mu je tako mudilo. Gospod mi je odgovoril, da ne; pač pa je hotel oditi v dom za ostarele, da bi pojedel zajtrk s svojo ženo. Takoj sem ga vprašal po njenem zdravju, pa mi je odgovoril, da je njegova žena žrtev Alzheimerjeve bolezni.
Ko sem odstranil vse šive, sem ga vprašal, če bi bila žena zaskrbljena, če ne bi prišel ob dogovorjeni uri. Odgovoril je: »Ne, saj me že pet let ne prepozna. Bolezen je močno napredovala.«
Bil sem zelo presenečen, a sem ga vseeno vprašal: »Kako to, da še vedno vsako jutro hodite k njej, četudi ona ne ve več, kdo ste vi?« Gospod se mi je nasmehnil, me pogledal v oči in rekel: »Ona me morda res ne pozna več, ampak jaz še vedno vem kdo je ona.«
Verjamem, da je ta zgodba resnična, da živijo takšni ljudje, da je možna takšna zvesta ljubezen, ki gre do konca. Ena od karakteristik Božje ljubezni je zvestoba. Torej je v opisanem odnosu, v tej zvestobi močno prisotna Božja ljubezen sáma. Prava ljubezen pomeni sposobnost sprejemanja drugega takšnega kot je, je bil, bo - in tudi ne bo (več). Taka pot zveste ljubezni daje poln okus in smisel življenju. Taka ljubezen je svobodna zavezanost. Prava svoboda je v moči držanja obljube, ne v spreminjanju obljube. Danes je glede umevanja svobode veliko zaslepljenosti. Biti svoboden od vsega in ničemur ter nikomur zavezan, za nič in nikogar odgovoren – to res ni vredno človekovega življenja. Ima smisel iskati kar je trdnega in vrednega v življenju in se napotiti na to pot! Ne moremo zgrešiti.
p. Milan, študentski duhovnik | |
| Spoštovana zakonca! |
Brez primerne svetlobe, brez toplote in brez rednega zalivanja nobena cvetlica ne bo ostala lepa, živa in cvetoča niti eno leto.
Vidva, spoštovana zakonca, sta se vsak s svojim »cvetom« ljubezni, navdušenja ter najboljših sklepov in načrtov zlila z zakramentom svetega zakona v en sam cvet.
Gotovo ta cvet vsak dan ogrevata s pogostimi prijaznimi nasmehi, ki jih podarjata drug drugemu.
Da ta skupni cvet lepo dehti, brez dvoma za drobne in večje usluge drug drugemu večkrat dnevno izrekata zahvalo. Vi, spoštovani mož, verjetno noben dan ne opustite iskrenih pohval svoji ženi za okusno pripravljeno hrano, za marljivo delo, za veselje, ki ga vnaša v dom in družino, za skrb pri negi in vzgoji otrok …
Koliko sta si imela povedati v času zaljubljenosti in zorenja v ljubezni pred poroko! Zato si skoraj gotovo vsak teden vsaj nekajkrat prihranita uro ali več časa za skupni sprehod in prijazen pogovor v dvoje.
Ker nista več dva, ampak eno, si nedvomno zaupata vse, kar se dogaja v srcu, družini, delovnem okolju in drugod.
Ker se zavedata svojih osebnih slabosti, svoje nemoči ob določenih težavah ter spoznanja, da je vsak dober dar od zgoraj, mislim, da noben dan ne opustita ne skupne molitve v dvoje, niti skupne družinske kakor tudi ne osebne molitve. Čutita, da je molitev tisto nebeško sonce za trajni razcvet zakonske in družinske sreče.
Ob Vajinem lepem zakonskem cvetu so pognali tudi novi dragoceni »cvetovi« - vajini otroci. V močni zavesti, da je tem sadovom Vajine ljubezni sam Bog vdahnil neumrljivo dušo, gotovo ne opustita noben dan velike skrbi za versko vzgojo. Čutita, da je vzgoja brez osebnega zgleda brez temeljev, zato menim, da vsako nedeljo in praznik vsa družina dejavno sodelujete pri sveti maši in da tega za nobeno ceno ne opustite.
Iskreno želim, da bi »Vajin cvet« srečnega zakonskega življenja nikoli ne ovenel, nikoli odcvetel, nikoli ne usahnil. Prav tako močno želim, da bi se »cvet vsakega otroka« ob Vama temeljito vsestransko razrasel, da se bo, ko bo prišel čas, sposoben skupaj s sozakoncem razrasti v samostojen cvet in sad.
Z najlepšimi željami Vaju pozdravljam!
Sposojeno pri gospodu Milanu Grdenu, župniku iz Fužin |
|