Imena zakramentov poznamo. V Cerkvi je sedem zakramentov: krst, birma, evharistija, sprava, bolniško maziljenje, zakon in sveti red. Verjetno ste že prisostvovali obhajanju večine zakramentov.

Kaj natančno je zakrament? Definicija Zakramenta vključuje štiri dele. Zakrament je fizično znamenje, ki nam ga daje Jezus, skozi katerega nas srečuje in nam daje milost. To je enostavna in jedrnata definicija. Nekoliko jo razvijmo!

Zakrament je fizični znak; tak, ki se ga lahko dotaknemo. Lahko ga začutimo z našimi čuti. Rečeno z drugimi besedami, se zakrament dotika naših teles. Zakrament vključuje določene stvarne elemente (voda, olje, kruh, vino) kakor tudi besede, ki jih izreče služabnik zakramenta. Stvarni elementi in besede se dotaknejo tistega, ki prejema zakrament. Ta zakramentalni dotik ni navaden dotik. To je bolj dotik Jezusa samega!

Skozi dotik zakramenta srečamo Jezusa na fizičen, otipljiv način. Jezus je resnično navzoč v zakramentih na način, ki ga naši čuti zaznajo. Drugi vatikanski koncil (1962-65) spominja na Jezusovo prisotnost v zakramentih, ko pravi: »S svojo [Jezusovo] močjo je On navzoč v zakramentih, tako, da ko kdorkoli krščuje, je resnično sam Kristus, ki krščuje« (Konstitucija o svetem bogoslužju št. 7).

Znamenje je nekaj zunanjega, kar pomeni nekaj drugega. Ko na primer, srečamo prijatelja, ki ga nismo srečali že nekaj časa, se ponavadi rokujemo ali ga objamemo. Stisk roke ali objem je znamenje, da mislimo nanj in da smo veseli, ker ga vidimo. Rokovanje in objem pomenita prijateljstvo.

Na nek način vsako stvarno znamenje vsakega zakramenta kaže, kaj se dogaja v zakramentu. Voda na primer, daje življenje. Da bi ohranili življenje, potrebujemo vodo. Pri krstu uporaba vode označuje milost, Božje življenje, ki je dano osebi po krstu.

Toda presenetljiva stvar pri zakramentu je ne samo, da vsako znamenje dejansko prikazuje to, kar se dogaja, ampak, da znamenje dejansko povzroči, kar simbolizira. Pri krstu, na primer, zlivanje vode po krščencu in govorjenje besed krščevanja v resnici prinaša človeku milost. V tem smislu niso zakramenti podobni nobenemu drugemu znamenju. Zakramenti dejansko izpeljejo, kar označujejo.

Če bi tudi druga znamenja izpeljala, kar označujejo, bi se naš svet korenito spremenil. Vzemimo znak stop. Ko se peljemo po cesti v avtomobilu, opazimo znake stop. Ti znaki nam signalizirajo, naj ustavimo. Kaj pa, če bi se zgodilo tole: če bi nas znak namesto, da bi nam simboliziral, naj se ustavimo, dosegel in bi nas ustavil? Če bi se to zgodilo, bi znak stop izpeljal to, kar simbolizira, namreč, da bi nas ustavil. Vemo, da znaki, ki jih srečujemo vsak dan, v resnici ne povzročijo tega, kar označujejo. Zakramenti so drugačni. V resnici izpeljejo to, kar označujejo.

Ker zakramenti povzročijo tisto, kar označujejo, lahko rečemo, da skozi stvarna znamenja zakramenta, ne samo, da nas Jezus srečuje in se nas dotika, ampak se nas »dotika« tudi duhovno. Po našem zakramentalnem srečanju nam daje večno življenje.

Kakor je bilo omenjeno zgoraj, večno življenje pomeni življenje z Bogom v nebesih. Toda večno življenje pomeni tudi deliti življenje z Bogom tudi tukaj, na zemlji. Božje življenje v nas imenujemo milost. Milost povzroči ljubečo vez naših duš z Bogom. Ta vez je bila tista, ki jo je iskal bogati mladenič. Kar je bogati mladenič hotel odkriti, nam Jezus prijateljsko daje v zakramentih. Jezus nam daje milost (večno življenje) v vsakem izmed sedmih zakramentov.

Milost vsakega zakramenta nam pomaga izpolniti namen tega zakramenta. Na primer: milost zakramenta zakona pomaga poročenemu paru, da se ljubita kot mož in žena. Ker so obdelani vsi zakramenti, si bomo bolj natančno ogledali namen vsakega zakramenta.

Zakrament je zato »kraj« kjer oseba sreča Jezusa in Jezus objema celotnega človeka, telo in dušo. Noben del osebe ni izključen iz ljubečega zakramentalnega Jezusovega objema. Jezus nas je seveda sposoben objeti v zakramentih, ker je Bog Sin.